V članku so prikazani rezultati analize preučevanja ukrepov za izboljšanje položaja oseb z ovirami. Analiza zakonodaje na splošni (makro) ravni pokaže, da ta vsebuje pozitivne vidike (splošna načela o prepovedi diskriminacije, možnost zaposlovanja v običajnem delovnem okolju, spodbude za delodajalce, ki zaposlujejo več oseb z ovirami), pomanjkljivosti pa so v prevladovanju ukrepov oz. možnosti zaposlovanja oseb z ovirami v okoljih, ki so prostorsko segregirana od običajnega delovnega okolja. Hkrati odsotnost področja zaposlovanja v splošnem zakonu o zagotavljanju enakih možnosti oseb z ovirami povzroči, da preprečevanju diskriminacije ne namenjamo dovolj pozornosti. Analiza na izvedbeni (mezo) ravni pokaže, da se osebe z ovirami bolj vključujejo v zaposlitve v okoljih, za katere tudi (nekateri) izvajalci zaposlitvene rehabilitacije navajajo, da ne pomenijo prave socialne vključenosti. Nekatere težave pri izvajanju storitev zaposlitvene rehabilitacije nakazujejo na odsotnost uporabe konceptov socialnega dela. Na mikroravni je opaziti, da je v primerih, ko imajo osebe same dovolj virov ali podpore, vključevanje v običajno delovno okolje lažje. Osebam, ki so pri tem manj uspešne ali neuspešne, pa sistem zaposlitvene rehabilitacije omogoča, da najdejo okolja in možnosti za zaposlitev.