Potrošniška družba, družba tveganja in družba z nanja so samo nekatere oznake, ki poskušajo opisati socialne, ekonomske, kulturne in politične spremembe, ki so se z godile v drugi polovici dvajsetega stoletja. Za čas globalizacije je na ravni edukacijskih politik z načilno, da tudi številčne in ekonomsko bolj razvite nacije nimajo pravih možnosti v globaliziranem svetu, če ne bodo vlagale v edukacijo, katere kakovost bi presojali skladno z mednarodnimi standardi. Od tod izhodišča za razpravo o pomembnosti permanentnega izobraževanja, kamor spada tudi razprava o izobraževanju odraslih. V prvem delu članka nas zanima vprašanje opredeljevanja zakonitosti človekove narave in njenih zakonov delovanja s posebnim poudarkom na sposobnostih in zmogljivostih odraslih za učenje. Ker pa se sposobnosti za učenje ohranjajo in oblikujejo bolj v tistih družbah, ki znajo dovolj sistematično pristopati k problemu vseživljenjskega učenja, se po drugi strani pokaže, da o vsem tem odločajo tudi predstave, ki jih goji neka družba o odrasli in starejši generaciji. Zato v drugem delu članka opišemo tudi, katere družbeno-ekonomske razmere ter institucionalne strukture pogojujejo možnost uresničevanja permanentnega izobraževanja kot naloge prihodnje družbe.