The version of anthropogony presented in Olympiodorus’ interpretation of Socrates’ philosophical argument against suicide (In Phaed. 1.3.3.–14) suggests two important questions: about the role of ...ethical dualism and original sin in pagan religion and philosophy on the one hand, and about the extent of Olympiodorus’ innovativeness on the other. I argue that Olympiodorus’ time foregrounded ethical dualism as a major concern in allegorical interpretations of Dionysus’ death by dismemberment, and that certain antecedents for a dualistic view might have existed (e.g. in the theological concepts of Orphic religions). Although any attempt to establish historical connections is bound to be speculative, some sources indicate that the specific link of Dionysus’ death with ethical dualism is not necessarily an innovation contributed in its entirety by Olympiodorus. I derive my main argument from a reference by Alexander of Lycopolis, who mentions that some of the Manichaeans used similar metaphors to describe the structure of the cosmos, which is based in their teachings on an ethical conflict.
Peplum je specifičen žanr in obdobje v zgodovini italijanske kinematografije. Je kulturni produkt dvajsetega stoletja, ki se navdihuje pri izročilu antike in predvsem pri stereotipih o njej. Branje ...pepluma ponuja številna izhodišča za raziskave tudi zunaj zgodovine filma, večinoma v okviru socioloških, estetskih in recepcijskih študij. Medsebojna kontaminacija raznih mitoloških in zgodovinskih kontekstov ter neobremenjeno žanrsko križanje ustvarjata parodičen, spektakularen žanr, ki se ne trudi biti avtentičen ali zvest izročilu, iz katerega črpa.
V pričujočem prispevku skušam strniti nekaj misli o specifičnih elementih erotičnega imaginarija epizode o Moreju in Halkomedeji v Nonosovem Epu o Dionizu, to sta motiv kače, varuhinje devištva, in ...motiv nekrofilije. Najprej podajam shematičen prikaz zgradbe obeh motivov z ozirom na proleptično Nonosovo poetiko. Pri motivu kače gre predpostaviti tročleno zgradbo (prefiguracija v 15. knjigi, prerokba v 33. knjigi in osrednji prizor v 35. knjigi), pri nekrofiliji pa dvočleno (prefiguracija in osrednji prizor v 35. knjigi). Že v poprejšnjih raziskavah izrečena predpostavka, da gre tudi pri prizoru nekrofilije v resnici za prefiguracijo (Moreja) ocenjujem za smiselno zaradi podobnosti likov (anonimni vojščak, anonimnost kot značilnost »tipa«) in v kompozicijskem oziru. V pragmatičnem oziru je, če želimo ta prizor razumeti kot prefiguracijo, nujno predpostaviti bralčevo poznavanje epizode o Kalimahu in Druzijani iz Janezovih del, ki, kot je bilo ugotovljeno že v drugih raziskavah, gotovo predstavlja intertekst k Nonosovi epizodi. Motiv kače v vsebinskem in simbolnem smislu berem kot značilen primer Nonosove literarne sinteze krščanskega in klasičnega elementa, pri čemer je funkcija kače (varuhinja vhoda v sveti okraj) del klasičnega izročila, idejno ozadje epizode pa izvira iz krščanskega konteksta (idealizacija devištva in čistosti). Implicitne metafore v tem branju so eni strani razumevanje ženskega telesa kot svetega (okraja) in spolovila kot vhoda, ki ga varuje kača, ter na drugi strani – z ozirom na htonično naravo kače – razumevanje človeškega telesa kot zemeljskega elementa (v nasprotju z dušo, ki se povezuje z nebeškim).
V pričujočem prispevku skušam strniti nekaj misli o specifičnih elementih erotičnega imaginarija epizode o Moreju in Halkomedeji v Nonosovem Epu o Dionizu, to sta motiv kače, varuhinje devištva, in ...motiv nekrofilije. Najprej podajam shematičen prikaz zgradbe obeh motivov z ozirom na proleptično Nonosovo poetiko. Pri motivu kače gre predpostaviti tročleno zgradbo (prefiguracija v 15. knjigi, prerokba v 33. knjigi in osrednji prizor v 35. knjigi), pri nekrofiliji pa dvočleno (prefiguracija in osrednji prizor v 35. knjigi). Že v poprejšnjih raziskavah izrečena predpostavka, da gre tudi pri prizoru nekrofilije v resnici za prefiguracijo (Moreja) ocenjujem za smiselno zaradi podobnosti likov (anonimni vojščak, anonimnost kot značilnost »tipa«) in v kompozicijskem oziru. V pragmatičnem oziru je, če želimo ta prizor razumeti kot prefiguracijo, nujno predpostaviti bralčevo poznavanje epizode o Kalimahu in Druzijani iz Janezovih del, ki, kot je bilo ugotovljeno že v drugih raziskavah, gotovo predstavlja intertekst k Nonosovi epizodi. Motiv kače v vsebinskem in simbolnem smislu berem kot značilen primer Nonosove literarne sinteze krščanskega in klasičnega elementa, pri čemer je funkcija kače (varuhinja vhoda v sveti okraj) del klasičnega izročila, idejno ozadje epizode pa izvira iz krščanskega konteksta (idealizacija devištva in čistosti). Implicitne metafore v tem branju so eni strani razumevanje ženskega telesa kot svetega (okraja) in spolovila kot vhoda, ki ga varuje kača, ter na drugi strani – z ozirom na htonično naravo kače – razumevanje človeškega telesa kot zemeljskega elementa (v nasprotju z dušo, ki se povezuje z nebeškim).
Prispevek osvetljuje dva glavna problemska sklopa, ki se kažeta pri obravnavi korpusa poznoantičnega pesnika Flavija Dioskora oz. Dioskora iz Afroditopolisa iz 6. stoletja po Kr. Razprava izhaja iz ...kratke biografske osvetlitve, pregleda kontekstov Dioskorovega ustvarjanja in prevoda treh tipičnih primerov njegovih pesmi (dveh epitalamijev in enega enkomija). Najprej se posvečam vrednotenju Dioskorove poezije v 20. stoletju: »najslabši pesnik antike«, nesrečni epitet, ki zgoščeno povzema splošne sodbe o njegovem delu do poznega 20. stoletja, skušam prikazati v luči dveh širših problematik: vpeljanega razumevanja celotnega obdobja »pozne antike« kot obdobja dekadence in propada ali pa kot prehodnega obdobja na eni, in kot problem vrednotenja »priložnostne poezije« in figure »priložnostnega pesnika« na drugi strani. Prevedene pesmi nato postavljam v kontekst poznoantične literature, oziroma natančneje, literarnega ustvarjanja v Egiptu 6. stoletja. S tem naslavljam drugi problemski sklop, to je problematika »krščanskega« in »poganskega« v njegovi poeziji, v zvezi s katero izpostavljam motiv Dioniza in Nila v varstvu krščanskega Boga, ki se pojavi v Epitalamiju Izaku (P.Cair.Masp. III 67318): probleme tovrstnih dinamik med »krščanskim« in »poganskim« je na primeru opusa Nonosa iz Panopolisa (avtorja »poganskega« Epa o Dionizu in »krščanske« Parafraze Janezovega evangelija) uspešno reševal Robert Shorrock, in sicer s pomočjo modela dveh poznoantičnih »pesniških person« oz. literarnih kodov, namreč »pesnika muz« in »pesnika Kristusa«. V nadaljevanju razprave argumentiram, da se za obravnavo poezije Flavija Dioskora takšen pristop kaže kot le deloma primeren. Menim namreč, da je dinamiko med »krščanskim« in »poganskim« ravno zaradi »priložnostnosti« te poezije, torej dejstva, da je še posebej tesno povezana s svojim pragmatičnim kontekstom (in tako s konvencijami obreda, npr. v kontekstu poroke), ustrezneje kot (zgolj) literarno igro razumeti kot literarni odraz žive verske dinamike v Egiptu 6. stoletja.
Dioniz in Nil v varstvu Boga Blaž Božič
Keria: Studia Latina et Graeca,
08/2021, Letnik:
23, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Prispevek osvetljuje dva glavna problemska sklopa, ki se kažeta pri obravnavi korpusa poznoantičnega pesnika Flavija Dioskora oz. Dioskora iz Afroditopolisa iz 6. stoletja po Kr. Razprava izhaja iz ...kratke biografske osvetlitve, pregleda kontekstov Dioskorovega ustvarjanja in prevoda treh tipičnih primerov njegovih pesmi (dveh epitalamijev in enega enkomija). Najprej se posvečam vrednotenju Dioskorove poezije v 20. stoletju: »najslabši pesnik antike«, nesrečni epitet, ki zgoščeno povzema splošne sodbe o njegovem delu do poznega 20. stoletja, skušam prikazati v luči dveh širših problematik: vpeljanega razumevanja celotnega obdobja »pozne antike« kot obdobja dekadence in propada ali pa kot prehodnega obdobja na eni, in kot problem vrednotenja »priložnostne poezije« in figure »priložnostnega pesnika« na drugi strani. Prevedene pesmi nato postavljam v kontekst poznoantične literature, oziroma natančneje, literarnega ustvarjanja v Egiptu 6. stoletja. S tem naslavljam drugi problemski sklop, to je problematika »krščanskega« in »poganskega« v njegovi poeziji, v zvezi s katero izpostavljam motiv Dioniza in Nila v varstvu krščanskega Boga, ki se pojavi v Epitalamiju Izaku (P.Cair.Masp. III 67318): probleme tovrstnih dinamik med »krščanskim« in »poganskim« je na primeru opusa Nonosa iz Panopolisa (avtorja »poganskega« Epa o Dionizu in »krščanske« Parafraze Janezovega evangelija) uspešno reševal Robert Shorrock, in sicer s pomočjo modela dveh poznoantičnih »pesniških person« oz. literarnih kodov, namreč »pesnika muz« in »pesnika Kristusa«. V nadaljevanju razprave argumentiram, da se za obravnavo poezije Flavija Dioskora takšen pristop kaže kot le deloma primeren. Menim namreč, da je dinamiko med »krščanskim« in »poganskim« ravno zaradi »priložnostnosti« te poezije, torej dejstva, da je še posebej tesno povezana s svojim pragmatičnim kontekstom (in tako s konvencijami obreda, npr. v kontekstu poroke), ustrezneje kot (zgolj) literarno igro razumeti kot literarni odraz žive verske dinamike v Egiptu 6. stoletja.
The version of anthropogony presented in Olympiodorus’ interpretation of Socrates’ philosophical argument against suicide (In Phaed. 1.3.3.–14) suggests two important questions: about the role of ...ethical dualism and original sin in pagan religion and philosophy on the one hand, and about the extent of Olympiodorus’ innovativeness on the other. I argue that Olympiodorus’ time foregrounded ethical dualism as a major concern in allegorical interpretations of Dionysus’ death by dismemberment, and that certain antecedents for a dualistic view might have existed (e.g. in the theological concepts of Orphic religions). Although any attempt to establish historical connections is bound to be speculative, some sources indicate that the specific link of Dionysus’ death with ethical dualism is not necessarily an innovation contributed in its entirety by Olympiodorus. I derive my main argument from a reference by Alexander of Lycopolis, who mentions that some of the Manichaeans used similar metaphors to describe the structure of the cosmos, which is based in their teachings on an ethical conflict.
Abstract The role of antiphospholipid antibodies (aPL) associated with cardiovascular diseases has been extensively studied in autoimmune patients, however it was largely unknown whether and how aPL ...associate with coronary artery disease (CAD), ishemic stroke (IS) and peripheral artery disease (PAD) in non-autoimmune patients. The current review attempts to prioritize for the first time clinical studies based on cause-outcome and strengths relationships in reference to aPL and CAD/PAD, in addition to supplementing Brey's comprehensive review on IS with other, additional studies. Our overview indicates that all case–control and cross-sectional studies found an aPL association with CAD, PAD and IS, while cohort and nested case–control studies reported a prevailing negative risk association between aPL and IS (confirming Brey), with an unclear/unresolved risk association between aPL and CAD. The only cohort, follow-up study found in PAD reported on positive risk association between aPL and disease. The most frequently associated aPL in all studies reported, irrespective of disease, was aCL, with a less frequent association reported for LA, aβ2GPI and other aPL.
Antiprothrombin antibodies, measured with phosphatidylserine/prothrombin complex (aPS/PT) ELISA, have been reported to be associated with antiphospholipid syndrome (APS). They are currently being ...evaluated as a potential classification criterion for this autoimmune disease, characterized by thromboses and obstetric complications. Given the present lack of clinically useful tests for the accurate diagnosis of APS, we aimed to evaluate in-house and commercial assays for determination of aPS/PT as a potential serological marker for APS. We screened 156 patients with systemic autoimmune diseases for antibodies against PS/PT, β2-glycoprotein I, cardiolipin and for lupus anticoagulant activity. We demonstrated a high degree of concordance between the concentrations of aPS/PT measured with the in-house and commercial assays. Both assays performed comparably relating to the clinical manifestations of APS, such as arterial and venous thromboses and obstetric complications. IgG aPS/PT represented the strongest independent risk factor for the presence of obstetric complications, among all tested aPL. Both IgG and IgM aPS/PT were associated with venous thrombosis, but not with arterial thrombosis. Most importantly, the association between the presence of IgG/IgM aPS/PT and lupus anticoagulant activity was highly significant. Taken together, aPS/PT antibodies detected with the in-house or commercial ELISA represent a promising serological marker for APS and its subsets.
PDF
