This volume ('Johann Ludwig Schönleben (1618–1681): A description of his life and work') features the first fundamental research on Johann Ludwig Schönleben (1618–1681), an important Carniolan ...historian, preacher, theologian, and polymath, who despite his greatness and importance for the Slovenian and wider European environment has not yet been comprehensively studied. It presents his life in detail, explaining many aspects of his life that have been unknown or poorly known up to now. The biographical part is followed by an overview of Schönleben’s entire oeuvre, which includes all of his printed and manuscript writings discovered so far, either preserved or unpreserved. The last two chapters focus on Schönleben’s historiographic and rhetorical or preaching works, placing his most important printed works in these two areas at the forefront, but also taking into account his extensive manuscript material. This volume provides an evaluation of Schönleben as a historian and preacher, and draws attention to the important transitional role he played in these two areas (influencing the works of his successors Johann Weikhard von Valvasor, Johann Gregor Thalnitscher, Tobia Lionelli, and Jernej Basar).
Doktorska disertacija ima tri glavne dele. Prvi del disertacije izrisuje življenjsko pot Janeza Ludvika Schönlebna, ki se je začela 16. novembra 1618 v Ljubljani. Janez Ludvik Schönleben je v letih ...1629/30–1634/35 obiskoval jezuitsko gimnazijo Ljubljani in 26. oktobra 1635 vstopil v jezuitski red. V času šolanja in redovne formacije v letih 1635–1653 je bival in deloval v različnih kolegijih Avstrijske jezuitske province: na Dunaju, v Leobnu, Gradcu, Kremsu, Linzu, Passauu, Judenburgu in Ljubljani. Po končanem študiju teologije je bil najpozneje novembra 1648 na Dunaju posvečen v duhovnika in je nato v šolskem letu 1648/49 v tamkajšnjem kolegiju poučeval retoriko in bil hkrati notar Filozofske fakultete. Z Dunaja je odšel v Judenburg, od tam je oktobra 1650 prišel za šolskega prefekta v Ljubljano. Iz Ljubljane je oktobra 1651 odšel v Gradec. V tem obdobju se je začela kriza v njegovem jezuitskem poslanstvu, zato je po 20. aprilu 1652 odšel v Linz, od tam pa nekoliko pozneje na Dunaj. V šolskem letu 1652/53 je na dunajski Filozofski fakulteti poučeval logiko, septembra 1653 pa je izstopil iz reda. Z Dunaja je odšel v Padovo, kjer je ž19. decembra 1653 opravil doktorski izpit iz teologije. Spomladi leta 1654 se je vrnil v Ljubljano in bil 6. maja 1654 imenovan za ljubljanskega stolnega dekana. To poslanstvo je opravljal do 3. julija 1667. Schönleben je do leta 1669 ostal v Ljubljani, 13. oktobra 1669 pa ga je cesar izbral za dolenjskega arhidiakona in župnika v Ribnici. V Ribnici je kljub težavam vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Po vrnitvi v Ljubljano se je v letih 1676–1681 posvečal predvsem pripravi zgodovinskih in genealoških del. Schönleben je umrl 15. oktobra 1681 v Ljubljani. Biografskemu delu sledi pregledna predstavitev Schönlebnovega opusa. Poglavje o Schönlebnu kot zgodovinarju se začne s kratkim pregledom zgodovinopisja v 16. in 17. stoletju. Poudarek tega dela je na predstavitvi in ovrednotenju njegovih natisnjenih del. V ospredju je njegovo najpomembnejše zgodovinsko delo Carniolia antiqua et nova, sledi pa mu spis Aemona vindicata. Posebej sta izpostavljeni njegovi deli, ki obravnavata izvor in veličino habsburške vladarske hiše: Dissertatio polemica de prima origine augustissimae domus Habspurgo-Austriacae in Annus sanctus Habspurgo-Austriacus. Predstavitev natisnjenega opusa zaključujejo njegove genealogije kranjskih plemiških družin Gallenberg, Ursini-Blagaj, Attems in Auersperg. Poseben doprinos k poznavanju Schönlebna kot zgodovinarja prinaša pregled in oris njegovih del, ki so ostala v rokopisu. Disertacijo zaključuje poglavje o Schönlebnu kot literatu, pozornost je namenjena njegovim zgodnjim govorom iz jezuitskega obdobja in njegovim zbirkam pridig. Postopek zorenja Schönlebna kot pridigarja je prikazan skozi tri obdobja: zgodnje obdobje (1642–1653), obdobje aktivnega pridiganja (1654–1676) in obdobje zmanjšane pridigarske aktivnosti (po letu 1676). Predstavljeni so Schönlebnovi ohranjeni jezuitski govori, temu pa je dodan tudi popis po naslovu znanih, a neohranjenih govorov. Glavnina pozornosti je namenjena Schönlebnovemu pridigarsko najbolj aktivnemu obdobju in predstavitvi njegovih štirih zbirk pridig: Fasten-Freytag und Sonntag-Predigen, Feyertägliche Erquick-Stunden, Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis in Horae subsecivae dominicales. V zaključu so povzete glavne značilnosti Schönlebnovih govorov in pridig, ki ga opredeljujejo kot predstavnika prehodnega obdobja med značilnimi smernicami potridentinskih pridigarskih načel in postopnega prehajanja v baročni tip pridige. Schönleben se je naslonil zlasti na jezuitski model pridiganja.
PDF
