Analiza slovenskih prevodnih ustreznic bolgarskih deležijskih polstavkov, ki temelji na petih romanih in njihovih prevodih, je pokazala, da deležijskim polstavkom v bolgarskem izvirniku, ki jih ...zaznamujejo raznovrstni okoliščinski pomeni, v slovenskem prevodu večinoma ustrezajo stavčnopriredne, stavčnopodredne in posebne stavčne zgradbe, tj. razdružene in spremenjene stavčne zgradbe, ki predstavljajo oblikoslovno-skladenjske razširitve. Sledijo jim deležijski polstavki (druga najpogostejša prevodna možnost), besedne/besednozvezne ustreznice in izpusti. Skladenjska funkcija bolgarskih deležijskih polstavkov (prislovno določilo ali povedkov prilastek) je ohranjena v večini odvisnikov, deležijskih polstavkov in besednih/besednozveznih ustreznic. Pomen izhodiščne skladenjske zgradbe ohranjajo vzročni priredno in podredno povezani stavki, predmetni in povedkovoprilastkov odvisnik (z vzročnim oz. načinovnim pomenom), pogojni, posledični, načinovni in dopustni odvisniki, nato načinovni prislovi, načinovne in časovne prislovne zveze ter lastnostna pridevniška zveza, enako pa velja tudi za deležijske polstavke. Druge prevodne možnosti se od bolgarskih deležijskih zgradb pomensko oddaljujejo ali pa so pomensko ekstenzivne.
Giampaolo Salvi, eden najpomembnejših italianistov (med drugim tudi sourednik in soavtor velikih italijanskih slovnic Grande Grammatica Italiana di Consultazione, 1988–1995, 2001, in Grammatica ...dell’Italiano Antico, 2010), redni profesor na Oddelku za romanistiko Univerze Loránda Eötvösa v Budimpešti, je 2013 (ponatis 2015) objavil knjigo Le parti del discorso (Carocci editore), v kateri pretresa besednovrstno teorijo, v prvi vrsti italianistično. Knjiga je razdeljena na šest osrednjih poglavij: 1. Kako opredeliti besedne vrste, 2. Tradicionalna klasifikacija besednih vrst, 3. Samostalnik in pridevnik, 4. Zaimki in determinativi, 5. Glagol, 6. Prislovi, predlogi, vezniki; jedro knjige spremljata Uvod in Zaključek. Koliko besednih vrst in katere. Na koncu sledi še izbrana osnovna Bibliografija (137–140).
Med 4. in 6. septembrom 2014 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani potekalo zasedanje Komisije za slovnično zgradbo slovanskih jezikov pri Mednarodnem slavističnem komiteju, ki ga je ...organizirala in vodila red. prof. dr. Andreja Žele, tudi članica omenjene komisije (krovna organizatorja sta bila – v okviru Filozofske fakultete UL – oddelka za slovenistiko in slavistiko). Ker gre za pomembno srečanje uglednih slavističnih jezikoslovcev, je treba opozoriti na njegov znanstveni jezikoslovni prispevek.
V prispevku je obravnavan namenilnik, predvsem v razmerju do nedoločnika, v panonski in štajerski narečni skupini slovenskega jezika, posebej pa je v zvezi s tem izpostavljen prispevek akademikinje ...Zinke Zorko, priznane dialektologinje. Narečni opisi kažejo, da se namenilnik in nedoločnik razlikujeta v celotni panonski narečni skupini, tj. v prekmurskem (npr. nedoločnik ˈdẹlati, ˈpẹčti proti namenilnik ˈdẹlat, ˈpẹčt v Cankovi), slovenskogoriškem (razlika se deloma briše v ščavniškem, voličinskem in trojiškem govoru – zaradi skrajševanja nedoločnika), prleškem in haloškem narečju, in na vzhodu štajerske narečne skupine, tj. na vzhodnem robu srednještajerskega narečja (Strmec pri Rogatcu) in v večjem delu kozjansko-bizeljskega narečja. Posamezne glasovno različne oblike se pojavljajo v zgornjesavinjskem narečju (Zadrečka dolina), v delu južnopohorskega narečja (npr. Ruše, Hoče, Miklavž na Dravskem polju) in v kozjaškem podnarečju (npr. nedoločnik ne sˈmeːiš̯ ˈpaːst proti namenilnik gˈrẹːm ˈpoːst v Selnici ob Dravi). Namenilnik se je izenačil z večinoma skrajšanim dolgim nedoločnikom na -t v srednjesavinjskem, večini srednještajerskega (brez vzhodnega roba) in južnopohorskega narečja ter v posavskem narečju. Pri namenilniku so ponekod obravnavane tudi skladenjske značilnosti, predvsem rodilniški predmet, in konkurenčne oblike in skladenjske zgradbe. Rodilniški predmet ob namenilniku je izpostavljen v panonski narečni skupini (tipa gˈrẹm ˈriːp loˈviːt v prleškem govoru Gomile pri Kogu). Med oblikami in skladenjskimi zgradbami, ki konkurirajo namenilniškemu polstavku oz. namenilniku, se najdejo namerni odvisnik (slovenskogoriško narečje), velelnik po glagolu gibanja v velelniku (srednještajersko narečje, Šmarje pri Jelšah), sedanjik (redko, slovenskogoriško narečje) in prihodnjik (prleško narečje, Gomila pri Kogu). Zinka Zorko je v svojih narečnih opisih zelo pogosto analizirala tudi oblikoslovne značilnosti, pri čemer jevčasih pozornost namenjala tudi razmerju med nedoločnikom in namenilnikom. Če se omejimo le na analizirana narečja, je Zinka Zorko zaslužna predvsem za predstavitev stanja v panonski narečni skupini, v južnopohorskem narečju in kozjaškem podnarečju, v manjši meri še v srednještajerskem narečju (Strmec pri Rogatcu) in laškem podnarečju (Šentrupert nad Laškim). V panonski narečni skupini je opozorila tudi na skladenjsko posebnost vezave namenilnika z rodilnikom.
Nelľarticolo si analizzano le affinità e le differenze tra i fonemi e gli allofoni consonantici dello sloveno e delľitaliano standard, i fenomeni fonotattici di desonorizzazione e sonorizzazione ...nelle due lingue e le caratteristiche problematiche della pronuncia delle consonanti italiane da parte di apprendenti sloveni (allivello universitario). Ľanalisi fonológica contrastiva ha dimostrato una somiglianza relativamente alta tra le due lingue nei caso dei fonemi consonantici (18 fonemi in comune vs. ľinventario di 22 fonemi sloveni e 23 fonemi italiani), il numero di allofoni esistenti in entrambe le lingue è invece molto più basso (4 allofoni in comune vs. il totale di 19 allofoni sloveni e 12 allofoni italiani). Lanalisi contrastiva della desonorizzazione e della sonorizzazione delle consonanti in sloveno e in italiano (nello studio si esamina anche la situazione nelle pronunce italiane regionali) ha rile vato che, per la maggio r parte, nelle due lingue, questi fenomeni si attivano in conteşti fonetici diversi e colpiscono gruppi consonantici diversi. Lanalisi percettiva della pronuncia italiana di apprendenti sloveni (studenti universitari) ha evidenziato alcuni punţi problematici: la sostituzione di alcuni fonemi italiani assenti in sloveno con fonemi sloveni simili (in particolare /ji λ/ → /lj, nj/, /r/ →/f/, /v/ → /v/, /kw, gw/ → /kv, gv/), la distribuzione diversa di alcuni fonemi rispetto alľitaliano standard (soprattutto /sz/ e /ts dz/) e la presenza della desonorizzazione e della sonorizzazione tipiche dello sloveno. Accanto alľinterferenza dello sloveno si puô supporre, almeno in alcuni casi, anche ľinflusso delle pronunce italiane settentrionali (soprattutto della pronuncia italiana in Venezia Giulia) e delľincongruenza dellortograña italiana (cfr. i "valori fonetici" dei grafemi , , d>). Alcuni punti problematici della pronuncia italiana di apprendenti sloveni si riducono durante unesposizione costante alľitaliano standard, aitri (soprattutto quelli legati alľinterferenza dello sloveno) possono invece perdurare.
PDF
