Prispevek obravnava poezijo Michelangela Buonarrotija še zlasti iz zornega kota njegovega upesnjevanja teme ljubezni, ki nastopa v triadi renesančno zastopanih vrlin skupaj z Dobroto in Lepoto. ...Omenjeno razumevanje je prikazano z očrtom širšega nazorsko-filozofskega ozadja (Giovanni Pico della Mirandola, M. Ficino, C. Landino, A. Poliziano) tedanje visoke renesanse. Izpostavljena je kompleksnost obdobja in razmerje do florentinske pesniške preteklosti (Dante, Petrarca). Michelangelova navezanost na besedni izraz, ki je bila neločljiva od njegovega umetniškega ustvarjanja, je predstavljena kot miselno preciznejša in ontološko poglobljena, saj ponuja umetnikovo samorefleksijo smrti. Za umetnika samega so bili njegovi stihi povsem enakovredni likovnemu izrazu, saj so mu z mislijo o nesmrtnosti pomenili premagovanje zavesti o minljivosti (lastnih) umetnin.
Prispevek prek primerjalne analize biografskih dokumentov, nazorov, literarnih in teoloških del obravnava dva kompleksna renesančna načina za razumevanje humanističnega individuuma, kot se odražata v ...delih svetega Maksima Greka in Eneja Silvija Piccolominija. Primerjava dveh teologov, ki sta precejšen del življenja preživela v stiku z renesančno mislijo, pokaže, kako je slednja zaznamovala tudi njuna teološka sistema ter zaostrila njuno ortodoksnost v nepopuščanju tedaj aktualnemu antropocentrizmu. Obema avtorjema so skupne: osebna raba jezika (idiolekt); odprto in ustvarjalno sprejemanje tako vzhodnega kot tudi zahodnega krščanstva; nasprotovanje krivoverskim ločinam; poudarjen kristološki teocentrizem; zavedanje ogroženosti krščanskega sveta; avtobiografskost njunih del. Prav v združevanju vzhodnih in zahodnih krščanskih elementov ter v izpostavljenem in prepoznavno osebnem interpretiranju svetopisemskega sporočila je mogoče utemeljiti podobnost primerjanih nazorov. Povečana avtobiografskost njunih spisov priča o močni vezi z renesančnim humanizmom.
Usoda sv. Maksima Greka (Mihail Trivolis, ok. 1470, Arta – Maksim Grek, 1556, Moskva) predstavlja značilno ljubezen do znanja, ki je usmerjala zgodnjerenesančnega individuuma. Čeprav je Mihaela ...Trivolisa, ki je v severni Italiji doživel mnogo bogatih intelektualnih izkušenj, pozneje v moskovski Rusiji doletela krivična obsodba na cerkvenih zborih (1525, 1531), njegova dejavnost priča o njegovem duhovnem vzpenjanju. Kot učenec filologa in prevajalca iz grščine v latinščino Joannisa Laskarisa ter sodelavec Alda Manuzia v njegovi tiskarni v Benetkah, je Mihael Trivolis pridobil znanje o rokopisih, inkunabulah ter o tehniki spreminjanja človeške pisave v tiskano obliko. A mislec, ki je na gradu Mirandola učil grščino nečaka slavnega Pica, je našel duševni mir šele na sveti gori Atos, v samostanu Vatopedion, kjer je z imenom Maksim sprejel meništvo. Tam je nadaljeval z rokopisnim in knjižnim delom ter ustvarjal svoj molitveni opus. Na povabilo ruskega velikega kneza Vasilija III, da naj z Atosa pošljejo prevajalca, je leta 1518 odpotoval v Moskvo, kjer je bil kmalu po krivem obtožen heretičnih napak pri prevajanju in obsojen skoraj na dosmrtno kazen. Vendar je v času priprtja v samostanskih ječah napisal veliko število osebnih spisov, ki so hranjeni v rokopisih. Njegova ustvarjalnost je posebej nazorna v njegovi literarni dejavnosti. Umrl je leta 1556, cenjen in spoštovan. Še za časa svojega življenja je bil prepoznan za svetnika, uradno pa ga je ruska pravoslavna cerkev za svetega proglasila šele leta 1988.
Autor artykułu chce ukazać ortodoksyjny kontekst, będący efektem orzeczeń soborowych, traktowany jako pewien ekumeniczny aspekt myśli teologicznej św. Ambrożego, który milcząco wymuszał jednoczesne ...korzystanie z Zachodniej i Wschodniej tradycji liturgicznej. Pozycja Ambrożego jako biskupa Mediolanu, który głęboko rozpatrywał problemy dotyczące „nowego” języka chrześcijańskiego używanego w liturgii, a także problem historii Kościoła i liturgii, pozwoliła mu bezpośrednio wpływać na poprawę stosunków między Niceą Wschodu i Zachodu. Jego hymny, osobiste pisma i traktaty odzwierciedlały dogmatyczne, językowe i ikonograficzne trudności tworzenia się państwa chrześcijańskiego: od Nicei do Trullo (lub od Konstantyna Wielkiego do Justyniana II), przez które Bizancjum weszło ostatecznie w niezwykle trudny okres ikonoklazmu (w latach 711-843).
Prispevek prek primerjalne analize biografskih dokumentov, nazorov, literarnih in teoloških del obravnava dva kompleksna renesančna načina za razumevanje humanističnega individuuma, kot se odražata v ...delih svetega Maksima Greka in Eneja Silvija Piccolominija. Primerjava dveh teologov, ki sta precejšen del življenja preživela v stiku z renesančno mislijo, pokaže, kako je slednja zaznamovala tudi njuna teološka sistema ter zaostrila njuno ortodoksnost v nepopuščanju tedaj aktualnemu antropocentrizmu. Obema avtorjema so skupne: osebna raba jezika (idiolekt); odprto in ustvarjalno sprejemanje tako vzhodnega kot tudi zahodnega krščanstva; nasprotovanje krivoverskim ločinam; poudarjen kristološki teocentrizem; zavedanje ogroženosti krščanskega sveta; avtobiografskost njunih del. Prav v združevanju vzhodnih in zahodnih krščanskih elementov ter v izpostavljenem in prepoznavno osebnem interpretiranju svetopisemskega sporočila je mogoče utemeljiti podobnost primerjanih nazorov. Povečana avtobiografskost njunih spisov priča o močnivezi z renesančnim humanizmom.
PDF
