O knjigiKnjiga je za razliko od dosedanjih monografskih obravnav Ivana Cankarja (Božo Vodušek, Lojze Kraigher, Dušan Pirjevec, Franc Zadravec idr.) usmerjena k pisateljevemu življenju. V sedmih ...poglavjih tematizira različne plati Cankarjevega delovanja in življenjske situacije (dijak, umetnik, intelektualec); posebno pozornost namenja letom pisateljevega zgodnjega osebnostnega oblikovanja, ki so bila v dosedanji literaturi (z delno izjemo pri Franu Petretu) večinoma zanemarjena. Prav tako bo posebna pozornost namenjena pisateljevi vlogi med prvo svetovno vojno; Cankar je kot javna osebnost, katere nastopanje je povzročilo celo interes Vojaške pisarne prestolonaslednika, imel izjemen vpliv na rojake. Tega pa je v politično prelomnih časih dosegel kot umetniški ustvarjalec, ne kot politik, kar je bilo v tistem času na Slovenskem izjemno.Večja pozornost kot doslej je namenjena tudi Cankarjevemu odnosu do drugih kultur (zlasti do francoske) in vej umetnosti (npr. do glasbe in slikarstva); dosedanje raziskave o tem kljub velikim dosežkom niso podale popolne slike. Prav tako je pozornost usmerjena k pisateljevim odnosom z drugimi umetniškimi ustvarjalci (O. Župančič, D. Kette, J. Murn, L. Kraigher, V. Levstik). Za življenje Ivana Cankarja so bili posebej pomembni odnosi z ženskami (H. Pehani, A. in M. Lušin, M. Reisner, A. in Š. Löffler, M. Kessler, M. Rohrman idr.), ki so bili izrazito zapleteni. Tudi ti odnosi so v marsičem predstavljeni drugače kakor v dosedanji literaturi, s poudarkom na osebnih lastnostih oz. okoliščinah.O avtorjuIgor Grdina (1965) je doktoriral iz slovenske literarne zgodovine in zgodovine, ukvarja se predvsem z zgodovino starejše in novejše slovenske književnosti (do ok. 1950), s kulturno zgodovino in politično zgodovino 16., 18., 19. in 20. stoletja. Njegova bibliografija obsega več kot 1300 enot; od tega je več kot 30 samostojnih knjig. Ena njegovih dram je bila prevedena v ruščino in izdana v Rusiji. Bil je zaposlen na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani, kjer je bil nazadnje redni profesor za starejšo in novejšo slovensko književnost. Sedaj je znanstveni svetnik na ZRC SAZU, sodeluje tudi z AMEU-ISH in predava na programu Kulturna zgodovina na Univerzi v Novi Gorici.Vir: https://beletrina.si/knjiga/ivan-cankar-portret-genija
Cultural and political contacts between Slovenes and Croats in the 19th and
20th centuries were greatly marked by diversity of political framework in
the Habsburg Monarchy where the majority of ...Slovenes and Croats lived
until l918. The neighbouring nations created basically different “ideals” and
“imaginations”: Slovenes stated their demands mainly on the basis of
natural law, whereas Croats derived them from the interpretation of history
(differences are obvious from the JurËiË and KumiËiÊ romanesque
thematisation of Zrinjsko-Frankopan conspiracy). This also affected different
strategies of cultural development and its relations with the politics. It was
not unusual for Slovenian cultural workers — particularly writers — to
be involved in politics until the end of the 20th century while Croats
distinctively divided those two domains of public life. Different
circumstances (relatively extended right to vote in Austria, early
introduction of direct elections into the Reichsrat, development of
autonomous authorities and public life, high level of literacy; restrictive
right to vote in Croatia, representation in Budapest parliament by delegates
of the Croatian Sabor, high level of illiteracy) made contacts before 1918
between Croats and Slovenes dependent mostly on personal initiative; they
arose to institutional level relatively late — considering a great number of
Slovenian intellectuals who in the second half of the 19th century lived and
worked among Croats. The creation of joint Serbian-Croatian-Slovenian
state in 1918 did not lead to abolition of independency of individual
national cultures that were, by then, completely formed. Croats and
Slovenes were in accordance with their needs involved in political and
cultural movements in Europe; this was not affected only by linguistic
diversity but also by personal comprehension of historical experiences. The
two nations therefore independently formed visions of future. Thus various integration movements, which at times emerged in national politics, did not
have serious effect. Despite cultural diversity among the nations in the
Yugoslav state, and different assumptions of supporters of unitarism, culture
proved to be the generator of positive changes between Slovenes and
Croats, especially immediately before the World War I and World War II.
Nevertheless it encouraged greater participation between the neighbouring
nations before the disintegration of Yugoslavia.