Metafore imajo moč strukturiranja naših zaznav in razumevanja, njihova večkratna uporaba v medijskem diskurzu pa lahko vpliva na ustvarjanje bralčevih negativnih sodb. To medijsko orodje je izjemno ...močno pri spreminjanju ideoloških prepričanj in sistemov, saj lahko medijska obravnava ranljivih skupin globoko ukorenini negativne implikacije in negativna stališča do teh ljudi. Kljub temu, da so na to problematiko opozarjale številne študije, se nehumana obravnava ranljive skupine beguncev ni spremenila, čeprav je minilo že kar nekaj let od začetka begunske krize leta 2015. V prispevku kvalitativno analiziramo poročanje o beguncih od junija do septembra 2018 v treh angleških spletnih časopisih: The Guardian, The Telegraph in The Independent. Analizirali smo 30 naključno izbranih člankov, ki so poročali o različnih dogodkih v zvezi z begunci in begunsko krizo. Namen te analize je ugotoviti, kako so o različnih dogodkih v tem časovnem obdobju poročali omenjeni angleški časopisi ter katere metafore so pri tem najpogosteje uporabljali. Rezultati kažejo, da so medijska poročila še vedno negativno obarvana in da se negativne metafore še vedno uporabljajo. Poleg široko razširjene vodne metafore, so se pojavljale tako vojne metafore kot tudi metafore, ki opisujejo begunce kot živali in kot blago oz. predmete. Označevanje in prikazovanje beguncev kot grožnje je zelo nevarno, saj se na ta način razvijajo in spodbujajo negativne družbene podobe ter tudi legitimizirajo zatiralske nacionalne prakse. Raba nestrpnega jezika lahko povzroča negativne podobe beguncev v javnosti, hkrati pa spodbuja ksenofobijo, marginalizacijo in diskriminacijo, zato bi bilo treba retoriko o beguncih in begunski krizi čimprej spremeniti.
Članek izhaja iz političnega, družbenega in gospodarskega konteksta Grčije, v kateri so se od leta 2016 po sporazumu med EU in Turčijo znašli novoprispeli begunci in migranti. Prisilno ...marginalizirani novoprišleki so se znašli ujeti v tradicionalno sovražnem migracijskem okolju. Grčija se je že spopadala s hudimi neoliberalnimi politikami, ki so jih vsilili tuji posojilodajalci in so jih sprejele domače politične elite ter so drastično prizadele državo blaginje. V politično in gospodarsko razburkanih časih sta institucionalni rasizem in socialna izključenost postala del nacionalnih migracijskih politik. Z izvedbo kvalitativnih intervjujev, opazovanjem z udeležbo in preučevanjem sekundarnih virov članek raziskuje stanovanjski urbani projekt, ki se je razvil kot odgovor na neoliberalne hegemonske politike. Ugotovitve kažejo, da so izobraževalne pobude vodile k izgradnji protihegemonske skupnosti, ponudile prakse solidarnosti in kolektivnega učenja ter pomagale pri izobraževanju splošne javnosti.
