Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Dobra zveza med radijskimi postajami in ljudmi: repetitor deluje še danes, ki jo je napisal Cveto Erman in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah ...doživljali osamosvajanje Slovenije.Gre za zapis radioamaterja Cveta Ermana, ki je bil ustanovitelj in nekdanji vodja Radio kluba Železar. Zgodba je razdeljena na pet podpoglavij: Radio klub Železar, Sekretariat za obrambo, Osamosvajanje Slovenije, Čas brez mobilnih telefonov, Pomoč fantoma na služenju vojaškega roka v JLA. V prvem delu opisuje ustanovitev kluba in pridobivanje članstva ter zaključi s postavitvijo repetitorja, ki deluje še danes. Nadaljuje z obdobjem, ko se je zaposlil na ljudski obrambi Jesenice – poznejšem sekretariatu za obrambo. Opiše kadrovsko zasedbo in organiziranost sekretariata, ki je v osamosvojitvenih prizadevanjih na Jesenicah odigral pomembno vlogo. V nadaljevanju opiše priprave na osamosvojitev, ki so se začele že spomladi leta 1991 in vzpostavitev sistema zvez za katerega je bil zadolžen kot referent za zveze ter službo za opazovanje, obveščanje in alarmiranje. Spominja se tudi akcij pri katerih so pomagali radioamaterji. Tako so odkrili in odstranili vojaški repetitor na Mežakli in prekinili brezžične povezave med karavlami na Zgornjem Gorenjskem in sodelovali pri dogovorih in predaji vojakov JLA. Prispevek zaključuje z ugotovitvijo o dragocenosti delovnih in prijateljskih vezi, ki so mnogim slovenskim in drugim vojaškim obveznikom na služenju vojaškega roka v Sloveniji pomagale najti pot iz težke situacije in se vrniti domov.Dokument vsebuje tudi fotografijo Poročila centra za zveze od 23. junija do 6. julija 1991, izsek iz dokumenta, ki ga hrani arhiv OZVVS Zgornja Gorenjska.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Strah in junaštvo v vojni, ki sta jo napisala Pavel Jamnik in Miran Ozebek in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah doživljali osamosvajanje ...Slovenije.Gre za zgodbo nekdanjih miličnikov Pavla Jamnika in Mirana Ozebka, ki opisujeta napad JLA na letališče Brnik. Zgodba ima dve podpoglavji: Bombardiranje letališča Brnik, 28. junij 1991 – izkušnja miličnika in Spopad JLA in TO na Brniku v smeri Vodic, 28. junij 1991 – stiska vojaka JLA. V prvem delu avtorja opišeta usposabljanje mladih miličniških pripravnikov v aprilu 1991 na Kotnikovi ulici v Ljubljani in prve naloge varovanja objekta takratne Letalske enote milice na Brniku v dneh pred razglasitvijo osamosvojitve Slovenije. V nadaljevanju je zapisano pričevanje Mirana Ozebka, ki se spominja preletov letal JLA, srečanja z avstrijskima novinarjema, ki sta kasneje v letalskem napadu izgubila življenje ter prvih rafalov JLA, ki so zadeli hangar, ki so ga varovali. V nadaljevanju je podan opis istega dogodka skozi oči komandanta JLA. Ponovno se nadaljuje pričevanje Ozebka, ki opiše kako so prenočili v zaklenjenem hangarju, kjer so se izmenjavali na straži. Naslednji dan so doživeli raketiranje letališča Brnik in se v paniki odločili za umik. Stekli so do parkiranih vozil in se hitro umaknili v bližnji Mengeš ter naprej v Ljubljano, kjer so se ponovno srečali z ostalimi soborci. V drugem podpoglavju je predstavljeno pričevanje mladega vojaka JLA, ki je na Vrhniki služil vojaški rok in se tako znašel sredi spopada. Svojo stisko je zapisal v verzih na embalažo vojaškega suhega obroka. Original hrani Pavel Jamnik. Zgodba se zaključi s pričevanjem komandanta, ki opisuje izmenjavo ognja v katerem je bil ranjen. Originalne dokumente hrani arhiv MNZ.Dokument vsebuje fotografije vozila avstrijskih novinarjev, ubitih ob raketiranju Brnika (Arhiv Policijske uprave Kranj), nekdanjih miličnikov – pripravnikov leta 2020 (Hrani Miran Ozebek), zgorelih avtomobilov na Brniku (Arhiv Policijske uprave Kranj) in pesmi vojaka JLA, napisane na embalažo (original hrani Pavel Jamnik).
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Kako sem kot radioamater doživljal osamosvajanje Slovenije, ki jo je napisal Ludvik Kokošinek in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah doživljali ...osamosvajanje Slovenije.Gre za zgodbo radioamaterja Ludvika Kokošineka iz Podmežakle. Avtor v uvodu opiše spomine na dogodke pred razglasitvijo samostojnosti Slovenije, ko je kot profesor na Železarskem izobraževalnem centru na Jesenicah dobil navodila, da skrije dnevnike in redovalnice dijakov, saj bi lahko služili za namen mobilizacije vojaških obveznikov v JLA. V nadaljevanju se spominja prihoda vozil JLA na Jesenice in še zlasti pristanka dveh helikopterjev z zveznimi miličniki na nogometnem igrišču v neposredni bližini domače hiše. Zapiše tudi spomin na raketiranje mejnega prehoda Karavanke, ki ga je z družino doživel na dvorišču za domačo hišo. Ves čas je pozorno spremljal pogovore po radio-zvezi in opravil tudi nekaj terenskih ogledov ter poročal, kaj se dogaja. Tako je pri Cvetu Ermanu preveril, kam gresta tanka, ki sta v nočnih urah peljala po nedokončani trasi avtoceste nad hišo ter dobil odgovor, da ju je že zajela Teritorialna obramba in ju peljejo v železarno. Pripoved zaključi s pripovedjo o povratku sorodnikov v Kranjsko Goro, ki so pot lahko nadaljevali prav s pomočjo informacij radioamaterjev.Dokument vsebuje fotografijo Poročila o sodelovanju članov radio kluba Železar s TO in CZ v času od 27. junija do 10. julija 1991, izsek iz dokumenta, ki ga hrani Arhiv OZVVS Zgornja Gorenjska.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba 28. junija 1991 nismo zabeležili niti enega primera kaznivih dejanj, ki jo je napisal Anton Hribar in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah doživljali ...osamosvajanje SlovenijeGre za zapis Antona Hribarja, tedanjega načelnika postaje milice Jesenice, ki je v sodelovanju s poveljnikom TO Jesenice Bojanom Šuligojem organiziral zaseg evidenc in prevoz orožja na skrivne lokacije. Spominja se tudi zasedbe mejnih prehodov, ki jo je izvedla JLA in pristanka dveh vojaških helikopterjev na nogometnem igrišču Podmežaklo, ki so pripeljali zvezne miličnike s katerimi so se pogajali o (ne)zasedbi železniškega mejnega prehoda Jesenice. Dogovor je bil dosežen 1. julija 1991, ko je bila večina prepeljana v zbirni center Kranj. Avtor je ponosen na to, da so brez žrtev in izstreljenega naboja dosegli mirno rešitev zasedbe treh mednarodnih mejnih prehodov na Jesenicah.Dokument vsebuje tudi fotografijo helikopterja Podmežaklo, 27. junija 1991. (Arhiv OZVVS, Foto: Janez Komel).
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Vloga in pomen Rdečega križa v obdobju slovenske osamosvojitve in po njej, ki jo je napisala Ivanka Zupančič in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah ...doživljali osamosvajanje Slovenije.Gre za zgodbo Ivanke Zupančič, dolgoletne predsednice RK Jesenice. Spominja se ustaljenega delovanja organizacije v letih pred osamosvojitvijo Slovenije, ko so bile največji organizacijski zalogaj krvodajalske akcije. Avtorica opisuje velike organizacijske spremembe, ki jih je tako rekoč čez noč zahteval začetek vojne za Slovenijo. Organizirali so 24-urno dežurstvo, zbirali oblačila in živila. V sodelovanju z republiškim odborom RK je potekalo obveščanje svojcev o stanju vojakov JLA, TO milice in tujih državljanov. Zajetim vojakom iz drugih republik so pomagali pri vrnitvi domov. Po osamosvojitvi Slovenije so zaradi vojne v drugih republikah bivše Jugoslavije k nam začeli prihajati begunci, še zlasti na Jesenice, kjer je bilo zaposlenih veliko delavcev z območja bivše države. Na Hrušici je država zgradila zbirni center, organizacija RK Jesenice pa je predvsem skrbela za begunce, ki so bili nastanjeni pri svojcih. Poleg tega se je po letu 1993 poslabšala tudi socialna situacija na Jesenicah in število družin potrebnih pomoči. Pri tem so vzpostavili sodelovanje tudi s Karitas-om in Centrom za socialno delo. Nekdanja predsednica RK Jesenice zgodbo zaključuje s spominom na udeležbo na mednarodni konferenci RK in rdečega polmeseca v Ženevi, kamor je pretihotapila slovensko zastavo v času, ko je Slovenijo priznalo le malo držav in še ni bila članica te mednarodne organizacije.Dokument vsebuje fotografije krvodajalske akcije »Pri jelenu« leta 1971 (Foto: Irena Kučina) in Informacije ter navodil v zvezi z izvajanjem nalog OORKS, izsek iz dokumenta, ki ju hrani Ivanka Zupančič.
Vsebino dokumenta predstavlja zgodba Tatvine zveznih miličnikov na platoju Karavanke, ki jo je napisal Boris Grilc in je objavljena v knjižici Kako smo na Jesenicah doživljali osamosvajanje ...Slovenije.Gre za zapis Borisa Grilca, tedanjega vodje varnostnega okoliša na območju Občine Jesenice. Spominja se priprav na osamosvojitev Slovenije in nalog, ki jih je varnostna služba opravljala med vojno za Slovenijo. Tako sta s sodelavcem zaustavila vozilo JLA, ki je prevažalo hrano za vojake na mejnem prehodu Karavanke. Kasneje so vozilo s spremljevalcema in tovorom zamenjali za pripadnika TO, ki je bil zajet na platoju Karavanke. V nadaljevanju opiše tudi spremstvo kolone vojakov JLA, ki so jih 1. julija 1991 odpeljali z mejnega prehoda Karavanke v zbirni center v Kranju. Pri pregledu so v zbirnem centru ugotovili kaj vse so vojaki odnesli s seboj iz prostorov obmejne policije, carine in brezcarinske prodajalne. Po osamosvojitvi pa so bili zadolženi za izdajanje mnenj o prosilcih v postopku pridobitve državljanstva. Avtor se še danes spominja neprijetnih občutkov in situacij povezanih s to nalogo in ugotavlja, da so bile Jesenice z varnostnega vidika zagotovo posebnost.Dokument vsebuje tudi fotografijo priznanj, ki so v njegovi lasti (Foto: Boris Grilc).
Fotografija prikazuje naslovnico monografije Pirihovo stoletje. Monografija je nastala ob razstavi likovnih del Ivana, Pavla, Ivana ml., Srečka, Pavla ml., Dušana in Luka Piriha. Avtorja besedila sta ...Barbara Boltar in Srečko Pirih.
Vroča tema preteklega leta na področju arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja je vsekakor projekt za Novi Kolizej. Z menjavo lastnika, se pravi podjetja Kolizej, je propadajoča stavba v ...središču Ljubljane postala predmet polemike med zagovorniki zaščite Kolizeja in zagovorniki njegove rušitve. Problem, s katerim se spopadamo že vrsto let, je obnova Kolizeja. Od izgube svoje prvotne funkcije propada na dnu nekdanje gramozne jame, ki jo je ljubljanski magistrat dodelil arhitektu Withalmu. Že od nekdaj je bil namenjen zbiranju socialno šibkih prebivalcev Ljubljane. S preurejanjem in dograditvami je bila podoba spomenika vedno bolj okrnjena, izginile so arkade in okrasje, del objekta se je celo porušil zaradi nespametnega preurejanja. Primer spretne obnove dediščine in oživljanja mestnega jedra je pri naših sosedih, gre za muzej Kunsthaus v Gradcu, kjer se stara arhitektura povezuje z novo. Morda se rešitev ponuja v združevanju interesov.
