Mala Stankica uživa v pomladi in se čudi svetu okoli sebe. V ozadju je stara lesena hiša, ki je bila nekdaj zidanica. Tu sta si dom uredila moja stara starša Genovefa (Efka), roj. Ocepek, in Mihael ...Sevčnikar. Med vojno je stari ata padel v partizanih, stara mama (mami) je nato sama preživljala pet otrok. Čez leta sta si njuna najmlajša hči, Silva, z možem Stanetom Beričnikom, moja mamči in ati, tukaj zgradila svoj dom. Na fotografiji se že vidi prvi dozidani del hiše. Kot je bilo v navadi, se je pred hišo sušilo perilo, ki sta ga mami in mamči prali v bližnjem potoku in po potrebi pred tem še “skuhali” na štedilniku.Svet, v katerega je Stankica pravkar napravila prve korake v življenju, se ji je predstavil v vsej svoji čudežnosti z vonjavami svežih pomladnih trat in cvetlic.Prispevala: Stanka Ledinek
Otroci si ob rojstvu ne izbiramo staršev, večina nas ima srečo z njimi, nekateri na žalost ne. Jaz sem z mojo mami zadela največ za ljubezni in brez skrbi poln start v življenje. Bil je dež, a ...največkrat je sijalo sonce nad nama, ko sva druga drugi si krili hrbet in si zaradi manjka drugih bližnjih izpopolnjevali življenje. Ko si malo starejši in dobiš krila, pogosto naletiš nekje na topel odnos tuje osebe. Lahko so nadomestne mame, očetje, sorodniki, pomembno je čutiti varnost in ljubezen.Sama sem sicer generacija osmega marca, praznik materinskega dne je »prišel« oz. se »vrnil nazaj« kasneje, a vsak dan v letu je primeren, da pokličeš, pomisliš na toplino osebe na začetku tvojega življenja …Prispevala: Bernarda Korent
Tako so izgledali otroški vozički okoli leta 1950. Voziček je bil lesen in bež barve. V vozičku na fotografiji je Vinko, družbo pa mu delata sestra Terezija in mama. Fotografijo je prispeval Vinko ...Stanič.
Na fotografiji sem v stojici, ki je bila včasih zelo pribljubljen del otroške opreme. Zadaj naš družinski avto Zastava 101 oz. kot smo mu krajše rekli stoenka. Bil je eden izmed najprepoznavnejših ...osebnih avtomobilov tistega časa, izdelovali so jih v jugoslovanski tovarni vozil Crvena Zastava. Začetek proizvodnje avtomobila je bil oktobra 1971. Avto je v Jugoslaviji hitro postal najbolj priljubljen in je zlagoma povzročil konec proizvodnje starejših modelov.
V stanovanju Jenšterletovih na Zidanškovi (danes Gosposki) v Celju je bilo vedno živahno. Po zaslugi očeta Vincenca se je v družinskih albumih ohranilo mnogo predragocenih fotografij, med njimi tudi ...ta, na kateri so se ob zanimivem otroškem vozičku fotografskemu aparatu nastavili mama Elizabeta, sinova Jani in Vincenc, ml. V ozadju pri vratih je deklica Tatjana, hči zakoncev Bevčič, sosedov, s katerimi so si Jenšterletovi delili hodnik in stranišče. Družini sta se zelo lepo razumeli, po odselitvi Bevčičevih pa so stiki žal zamrli.Prispevala: Cvetka Jenšterle
Približujejo se velikonočni prazniki in pred tem tudi cvetna nedelja. Nekoč smo se krajani Ostrožnega podali peš ali s kolesi v farno cerkev Sv. Danijela, saj takrat ni bilo osebnih avtomobilov, ...taksijev, avtobusov, pa tudi »celebus še ni vozil.Za te praznike smo imeli običajno nova oblačila. S sestro sva imeli srečo, tretja sestra je »prišla« pozneje, da je bila najina soseda, Ocvirkova Gelči, šivilja. Doma smo se okopali in umili v lesenih kadeh in umivalnikih, saj je bil stari oče kolarski mojster s štampiljko z letnico 1954. To leto, 19. septembra, je prišel na Ostrožno tudi maršal Tito; ta datum pa je nato postal praznik Krajevne skupnosti Ostrožno.Pot v mesto je potekala s kolesom »na štangi« ali na sedežu za kolesarjem. Peljala nas je mimo Gostilne Ljubica, Mizarstva Jezernik, mimo vile Ana, garaž Ingrada, Lanovžke vrtnarije, prečkali smo železniško progo, in nato mimo Kukovičeve žage, vile Regina, gledališča, tržnice, kjer je bila tudi kolesarnica.Preden smo stopili v cerkev, so nam starši v dlan stisnili nekaj drobiža za nabirko. Spomnim se, da se je veliko mojih letnikov, med njimi tudi jaz, stisnilo v kot in denar obdržali, da smo si lahko v slaščičarni Bakijević kupili turški med.Z butarami smo se vračali domov po isti poti in se tudi med seboj glasno prepiral, kdo ima lepšo. Spomnim se, da je bilo eno leto zelo deževno, butare so bile okrašene s trakovi iz krep papirja v vseh različnih barvah. Imela sem lepo svetlo rjavo oblekico, ki pa je bila ob prihodu domov vseh možnih barv. Naj še omenim, da me je krep papir zaznamoval že v rani mladosti, sedaj pa se od moje starosti 63 let naprej, še veliko srečujem z njim. Prispevala: Marija Jevnišek, roj. Turnšek (Celje)
Fotografija je spomin na našo družinsko hiško na Spodnji Hudinji v Celju. Ob njej bil travnik in na njem manjši hlev, kjer je teta redila prašiče in kure. Hiša je bila zgrajena z lesenimi tramovi in ...mednje vpetimi zidanimi stenami. Na fotografiji je že opaziti, da ji zob časa ni več prizanašal. Ob potresu na Kozjanskem leta 1974 se je podrla stena na pomožni stavbi, ki je imela tej hiški podobno gradnjo. Ker je bilo nevarno, da se poruši tudi hiša, smo se preseli.Na mestu, kjer bilo gospodarsko poslopje, je sedaj Planet Tuš; tam kjer je bila hiška, pa je na štiripasovni cesti semaforizirano križišče z odcepom proti omenjenemu trgovskemu centru.
Bila sem prva Zalesnikova vnukinja. Poimenovanja za mojo mamo in staro mamo so za mano prevzeli tudi ostali vnuki in vnukinje, ki so za mano privekali na svet. Tako je stara mama postala »mami«, moja ...mama pa »mamči«. In tako nasmejano smo se spomladi pred sedeminpetdesetimi leti postavile pod cvetočo jablano tri generacije Zalesnikovih žensk: mami, mamči in moja majcenost.Na fotografiji od leve: »mami« Genovefa (Efka) Sevčnikar, roj. Ocepek, »mamči« Silva Beričnik, roj. Sevčnikar in v njenem naročju Stanka Ledinek, roj. BeričnikPrispevala: Stanka Ledinek, roj. Beričnik
Otroci za fotografiranje na rojstnodnevni zabavi sedijo v kari – vozu za krompir.Fotografijo je prispevala in hrani Darja Peperko Golob. Ob akciji zbiramo spomine Šege in navade vašega kraja: od ...setve do žetve je Majda Kukec iz Novega mesta prispevala svoj spomin.BOŽIČNI VEČER»Običaj« trositi picke je spomin na moja otroška leta, ki sem jih preživljala v Velikih Brusnicah. Mislim, da je ta običaj tonil v pozabo.Pred leti, ne vem več točno katerega leta, sem ta običaj pod psevdonimom »Magda« objavila v Dolenjskem listu.“Ko smo se greli na toplo zakurjeni krušni peči, so se potiho na stežaj odprla vrata sobe in vstopila je sosedova Mica, drobna stara ženica, ki je prišla »picke trosit«. Spodnji rob črnega predpasnika je privzdignjen in naguban stiskala v eni roki, z drugo pa je segala vanj in iz njega pobirala orehe, suhe hruške, slive, morda kakšen bonbonček in jabolka ter dobrote raztresala po sobi, nas pa z glasnim klicanjem vabila: Picke trosim, picke trosim, pi, pi, pi, pi. Pridite otroci! Pi, pi, pi!« Poskakali smo s peči, da je donelo po lesenem podu in hiteli pobirati po tleh dobrote sosede Mice. Smejala se je na glas, ko je videla naše veselje. Svojih otrok ni imela, uživala pa je, ko je lahko razveseljevala druge.Nekega dne je soseda Mica za vedno odšla za svojim možem. Takrat je za vedno odšel iz mojega otroštva ta lepi običaj svetega večera. Pogrešala sem dolgo njo in njene picke. Nihče jih ni prišel več trosit”.
Fotografija je bila med vožnjo s kolesom posneta leta 1980. Veliko malčkov je na igrišču pred starim brežiškim vrtcem s svojimi starši preživljalo svoj prosti čas. Zadaj sta vidna bloka Maistrove ...ulice v Brežicah. Fotografijo je prispevala Sabina Stanič.
