Z vstopom žensk na področje javne sfere in družbenih odnosov so se začela spreminjati tudi ostala področja življenja, kar je sprožilo potrebo po kulturni preobrazbi, predvsem na ravni jezika ...(Irigaray 1998, 119), ki bi ustrezno predstavljal in nagovarjal oba spola. Eno pomembnejših vprašanj, ki so si ga v povezavi s tem v času drugega feminističnega vala postavljale številne feministične jezikoslovke in jezikoslovci, je, kako lahko izkoreninjenje jezikovnega seksizma vpliva na položaj žensk in moških v družbi. Številni nasprotniki in nasprotnice jezikovnih sprememb in uvajanja neseksističnih alternativ se s predpostavkami neposredne povezave med družbo in jezikom niso strinjali, za kar so navajali številne argumente. Namen prispevka je osvetliti klasične argumente, ki so se v tuji (angleški) literaturi proti uvajanju jezikovnih sprememb pojavljali v 70. letih prejšnjega stoletja in poiskati vzporednice z aktualnimi argumenti slovenskih jezikoslovk in jezikoslovcev ter drugih strokovnjakov in strokovnjakinj. Argumente nizava upoštevajoč posebnosti angleščine in slovenščine, tj. dveh jezikov, ki različno izražata in razumeta (slovnični) spol. V tem smislu je zanimivo ugotoviti, koliko so si agrumenti proti uvedbi jezikovnih sprememb podobni (tj. so splošni in veljajo za vse jezike) in v katerih kategorijah se razlikujejo (tj. so jezikovno specifični). Glede na to, da gre tudi za dve različni časovni obdobji, nam bo informacija o podobnosti argumentov sporočala tudi podatek o zmožnosti preživetja določenih mnenj skozi čas. Cilj prispevka, pa tudi dolgoročni interes je bolje razumeti razmišljanje nasprotnikov in nasprotnic jezikovnih sprememb na podlagi poznavanja njihovih argumentov, kar vidiva kot enega od pristopov k (morebitnemu) skupnemu sodelovanju v zvezi s tovrstnimi vprašanji v prihodnje.
Članek analizira nekatere konkretne primere posebnega tipa seksističnega diskurza v slovenskem medijskem in javnem prostoru, ki sega onstran sicer njegovih dominantnih in pričakovanih tematizacij, ...povezanih z oglaševanjem ali zakoreninjenimi stereotipi o spolnih vlogah ali diskriminaciji. Analiza nekaterih javnih objav dr. Boštjana M. Zupančiča in njenih medijskih (re)prezentacij pokaže, da je opisani tip diskurza večkrat skrit za psevdoznanstveno in psevdopsihoanalitično legitimnost, kjer se še zlasti pogosto opira na spoznanja Sigmunda Freuda, Carla Gustava Junga in nekaterih drugih psiholoških klasikov. Zato ga v prispevku označujem za psevdoznanstveni seksizem in z njim opišem v sebi kompleksen korpus mizoginih in seksističnih prepričanj, besed in dejanj, v katerih je oseba, običajno ženskega spola, s pomočjo sklicevanja na sumljive in neutemeljene znanstvene izsledke obravnavana zaničujoče in diskriminatorno na način, da ji je odrekana mentalna in kognitivna zmožnost, s katero je okronan moški spol, njena enakopravna vloga v družbi ali na primer na poklicnem področju. Kot takšen lahko tak tip seksizma pod krinko znanstveno sofisticirane utemeljenosti, sploh v kombinaciji z medijsko promocijo, tem bolj nevarno legitimira vse, kar mu sicer očitamo: široko spolno diskriminacijo in neenakost, oprto na številne predsodke.