Tretji sokolski zlet Idrijske sokolske župe 6. julija 1913 v Postojni, je bil zadnji pred Pred prvo vojno. Izzvenel je v pripravah na veliko slavje slovenskih sokolev ob 50. obletnici Slovenske ...sokolske zveze, ki naj bi bila naslednji mesec v Ljubljani!Na sliki, mogočna povorka notranjskih sokolov na poti od kolodvora proti osrednjemu trgu v Postojni. Za napisno tablo IDRIJSKA SOKOLSKA ŽUPA so korakali sokolski vodje prisotnih sokolskih društev, za njimi prapori. z leve Sokola Ilirske Bistrice, Postojne, Idrije in Cerknice, sledilo je članstvo v svečanih krojih.Od vseh štirih sokolskih praporov je ohranjen le papor Sokola Ilirske Bistrice.Sokolski zlet v avustu je bil prestavljen na drugo leto, nato pa še prepovedan.V. Čeligoj
Šentjurski Sokol je bil ustanovljen 31. januarja 1909 po dveh letih priprav na pobudo domačina Franca Oseta (Goriškega Franceta) iz Hruševca, takrat železniškega uradnika na Pragerskem. Prvo leto ...delovanja so priredili pet izletov, 22. avgusta 1909 pa prvi javni nastop, katerega so se udeležili pripadniki sokolskih društev iz Žalca, Trbovelj, Maribora in številni Celjani. Med prvo svetovno vojno (1914-1918) je bilo delovanje sokolskih društev prepovedano. Z ustanovitvijo Kraljevine SHS so bili dani ugodnejši pogoji za nadaljnji razvoj Sokola. Z uvedbo šestojanuarske diktature leta 1929 je bil Sokol »podržavljen« in je »pristopil« k »Sokolu kraljevine Jugoslavije«. Ob začetku druge svetovne vojne aprila 1941 je nemški okupator društveno premoženje zaplenil in večino vodilnih članov izselil. Po vojni je telesnovzgojno delo Sokola prevzel TVD Partizan, kulturno-prosvetno dejavnost pa Prosvetno društvo skladateljev Ipavcev.Več o delovanju šentjurskega Sokola v uporabljenem viru: Rečnik, Ernest: Sokol v Šentjurju, V: Med Bočem in Bohorjem, 1984, str. 807-811.Prispevala: Vanja Bertossi
Janko Jerala je bil v pred prvo vojno državni uslužbenec na občinski upravi v Ilirski Bistrici. Bil je navdušen nad sokolstvom in je bil med pobudniki obnovitve TELOVADNEGA DRUŠTVA ILIRSKI SOKOL v ...Ilirski Bistrici 1904/05. Žal je zaradi službenih obveznosti leta 1906 zapustil Ilirsko Bistrico in prevzel mesto upravnika hiralnice v Vojniku pri Celju. Na slovo od ilirsko-bistriških sokolskih prijateljev spominja ohranjen zelo lep steklen pivski vrček z barvno sliko Sokola v sokolskem kroju z mečem v desnici, z levo roko pa drži rdeče obarvan ščit s stiliziranim napisom SOKOL. Na prednjem delu vrčka je še jedkan napis JANKO JERALA; na zadnji strani pa sta inicialki A. Š. Zaključujemo, da bi inicialki pomenili ime in priimek domačega sokola Antona Šlenca, ki je bil Jeralov sokolski prijatelj. Pa tudi sam vrček se je ohranil pri družini Šlenc. Ker je vrček na več mestih oškrbljen menimo, da je bil izdatni uporabi. (Slika Mateja Maraž)
Goriški Sokol so ustanovili 22. julija 1887, njegov prvi starosta je bil grof Obizzi. Svoj društveni sokolski prapor so svečano razvili 12. junija leta 1904 na Rojcah. Pomembnega dogodka so se ...udeležili tudi visoki gostje iz Ljubljane.V vseh letih delovanja je Goriški Sokol poleg telovadbe, povezoval tudi ostale športne in telesnokulturne dejavnosti: šah (1902), planinstvo (1904), nogomet (1907) idr. Goriški Sokol je vzpodbudil tudi ustanavljanje številnih drugih sokolskih društev na Primorskem. Leta 1911 ob ustanovitvi Goriške sokolske župe je na Goriškem delovalo že 22 sokolskih društev. Prva svetovna vojna je močno omejila dejavnost Goriškega Sokola. Sledila je še prepoved delovanja slovenskih društev tudi Goriškega Sokola. Novim oblastem je bil na udaru tudi sokolski prapor. V stiski, da ga nove oblasti ne najdejo in uničijo, so ga na skrivaj prepeljali v Ljubljano in ga shranili na sedežu Sokola Ljubljana. Od tu dalje sta goriški in ilirskobistriški sokolski prapor delila skupno usodo in si dobrih šestdeset let delila celo isto arhivsko omaro na sedežu Sokola, Narodni dom in muzejske prostore. Skrbni sokolski sodelavci so v hudi stiski, da sokolske dragocenosti ne najdejo zavojevalci, skrivali sokolske predmete, prapore in plakete, v Narodnem muzeju v Ljubljani, kjer so jih shranili celo v sarkofage egipčanskih mumij in jih zazidali v stopnišče Narodnega doma, kjer so počakali, da vojna vihra konča.Zahvaljujoč sokolskim prijateljem, posebno sokolici Vidi Rudolf, predsedniku arhivskega odbora Alojzu Vrhovniku in predsedniku TVD Partizan Narodni dom Iztoku Winklerju, smo obiskali arhivski oddelek tega društva in srečno odkrili oba Sokolska prapora Ilirske Bistrice in Gorice. Seveda so v Gorici bili zelo veseli sporočila, da jih v Ljubljani čaka njihov sokolski prapor, ki so ga dolga leta pogrešali in spraševali po njem.V Gorici so na dan vrnitve sokolskega prapora pripravili veliko slavje z udeležbo predstavnikov vseh goriških telesnokulturnih društev. Srečno najden goriški sokolski prapor je našel svoje stalno in spoštljivo mesto v goriškem kulturnem domu in je sedaj na očeh vseh obiskovalcev kulturnega doma. Žal Bistriški sokolski prapor nima te sreče in je še vedno v torbi, kot je bil prenešen iz Ljubljane. Na sliki: Prof. Aldo Rupel, slovenski športni pedagog, pisatelj in prevajalec, ob goriškem sokolskem praporu v kulturnem domu predstavlja skupini članov ilirsko-bistriške Univerze za tretje življensko obdobje, o dejavnosti Slovencev na Goriškem v preteklosti, bil je dejavno vključen v aktivnosti iskanja in srečne vrnitve goriškega sokolskega prapora; fotografija Irena Štembergar. Vodja marljive skupine je Marica Gaberšnik.Vč/444
V društvenih prostorih so imeli svoje prireditve tudi kranjski člani ljubljanskega Južnega Sokola, Gorenjski Sokol in Telovadno društvo Sokol z ženskim oddelkom.
