Konec septembra 1997 smo pripravili veličastno spominsko proslavo s katero smo na Starodu v Čičariji obeležili 1650. letnico rojstva velikega misleca in cerkvenega pisca sv. Hieronima. Številni ...dokazi potrjujejo, da se je sveti mož rodil tu v rimskem naselju Stridon nad vasjo Starod. Prav svetnikov rojstni kraj še danes odpira razna ugibanja in ga mnogi locirajo v razne kraje od Ptuja, v podnožje Nanosa do Dalmacije. Domačini so se za veliko slavje močno potrudili. Uredili in okrasili so celo vas, posebej vaško cerkev sv. Jožefa in na zahodno stran cerkve vzidali spominsko ploščo, ki bo obiskovalce vasi spominjala na sv. Hieronima najpomembnejšo osebnost te vasi, rojeno celo pred poldrugim tisočletjem. Nedeljsko slavje se je začelo z mašo v obnovljeni vaški cerkvi. Mašo je darovalo kar osem duhovnikov pod vodstvom generalnega vikarja koprske škofije msr. Renata Podveršiča in krajevnega župnika Gabrijela Vidriha. O svetem možu Hieronimu, posebej njegovi življenski poti je spregovoril klasični filolog prof. dr. Otmar Črnilogar. Sledil je kulturni program z nastopom podgrajskega cerkvenega pevskega zbora, ter vokalno skupino Hrušiški fanti in domačih deklet. Spominsko ploščo na cerkvi sta družno odkrili najmlajša prebivalka Staroda 5 letna Katarina Zidarič in najstarejša 87 letna Anica Ladič.Številni udeleženci so se sprehodili na bližnjo vzpetino Gradino, kjer so še vidni ostanki Hieronimove rojstne vasice Stridon. Od tu je izjemen razgled po občini Ilirska Bistrica s Snežnikom na obzorju. Vas Starod je ta dan gostila kar nekaj stotnij udeležencev, domačini pa so na široko odprli vrata svojih domov in jim ljubeznivo postregli z domačimi dobrotami.Domači Muzejski študijski krožek je za to priložnost izdal objavljeno spominsko razglednico s podobo sv. Hieronima, z levom njegovim spremljevalcem in vasico Starod po današnji podobi. Avtor te lepe razglednice je bil domači likovnik Romeo Volk, ki je oblikoval tudi napis na spominski plošči in priložnostni poštni žig, saj je tega dne na Starodu prvič delovala tudi občasna pošta v organizaciji ilirsko bistriških filatelistov. Vč/432
140 let od rojstva sodnega svetnika in domoznanstvenika ter pobudnika ustanovitve Planinskega društva LaškoV letu, ko praznujemo 100-letnico Planinskega društva Laško in 70-letnico koče na Šmohorju, ...se spomnimo dr. Arnold Pernata – osebnosti, ki je povezana z njunima začetkoma.Rodil se je pred 140 leti v Ormožu. V Gradcu je študiral pravo in tam tudi doktoriral. Kot 17-letni dijak se je udeležil arheoloških izkopavanj na Hardeku pri Ormožu, kar mu je zbudilo zanimanje za arheologijo. Kasneje je sam na tem področju izkopal nekaj zanimivih predmetov, ki so shranjeni v ptujskem muzeju.Kot študent je bil član slovenskega narodno-radikalnega društva Tabor, kasneje tudi član Sokolskega društva. Po propadu Avstro-Ogrske je dobil službeno mesto sodnega svetnika in predsednika okrajnega sodišča v Laškem, ki je bilo takrat še dokaj nemško usmerjeno. Dr. Pernat je bil prvi in edini slovenski predsednik sodišča v Laškem.Udejstvoval se je v tedanjem Olepševalnem društvu. Zanimala ga je krajevna zgodovina in umetnostni spomeniki našega področja. Zbiral je članke, ki so obravnavali to snov.Planinsko društvo Laško je bilo kot odsek posavske podružnice SPD Sevnica (v katero so bili dotlej včlanjeni številni ljubitelji gora iz Laškega) ustanovljeno v letu 1922. Ustanovljeno je bilo na pobudo dr. Arnolda Pernata, ki je bil prvi načelnik tega odseka, vse do leta 1936. Kot načelnik odseka je bil tudi predsednik gradbenega odbora za postavitev prve planinske koče na Šmohorju, ki je bila odprta junija 1929. Leta 1928 je bil tudi predsednik gradbenega odbora za laški vodovod. Bil je tudi lovec, ribič in seveda planinec.Po drugi svetovni vojni, ki je kruto prizadela njegovo družino, je leta 1947 po smrti nadučitelja Milka Jeršeta prevzel vodstvo laške muzejske zbirke. To delo je opravljal z veliko ljubeznijo, saj je z njim izpolnjeval svoja mladostna nagnjenja. S svojo drugo ženo Ivanko Robida, materjo pisatelja Vitomila Zupana, sta 18 let vsako nedeljo od maja do oktobra ljubeznivo sprejemala obiskovalce muzejske zbirke in nudila informacije o kraju. Ker sta bila prijetna sogovornika, ki sta navezovala stike in prijateljstva, so v njuno hišo zahajali tudi ugledni gostje, kot npr. pesnik Alojz Gradnik, umetnostni zgodovinar dr. France Stele, ravnatelj Narodne galerije dr. Karel Dobida, slikar Božidar Jakac idr. Dr. Arnold Pernat je bil poverjenik Zavoda za spomeniško varstvo. V zvezi s turističnimi znamenitostmi Laškega in muzejem je občasno objavil tudi kakšen članek, tako npr. prispevek: Beležka o laškem muzeju (Celjski zbornik 1960).Turistična zveza Slovenije ga je l. 1955 odlikovala s srebrno in l. 1965 z zlato značko.»Laško bo ohranilo lep spomin na moža, ki je pretežni del svojega življenja posvetil temu mestu in okolišu, najprej kot predsednik sodišča, nato kot vodja muzejske zbirke, ves čas pa kot neumoren turistični delavec.« (Rybář, M.: V spomin dr. Arnoldu Pernatu, Celjski zbornik, 1974).Vir: Metka Kovačič: Znani LaščaniSlikovno gradivo: Božidar Jakac: dr. Arnold Pernat, risba s kredo, 1956 (objavljeno v Celjskem zborniku 1973–1974, str. 575)
Nadučitelj, voditelj deške obrtno-nadaljevalne in ženske obrtne šole ter pripravljalnice za ženska učiteljišča, šolski nadzornik in cesarski svetnik, cesarsko-kraljevi profesor Franc (Franjo) ...Vodovipec (Kamnje na Vipavskem, 1834 – Gorica, 1912). Slika se nahaja na njegovem grobu na pokopališču v Štandrežu pri Gorici.Širši javnosti je znan tudi kot avtor znamenitega “Zemljevida Poknežene Grofije Goriške i Gradiščanske s Teržaško okolico”, ki ga je leta 1873 (nekateri viri navajajo leto 1874) izdelal za slovenske šole in za katerega je prejel nagrado na svetovni razstavi na Dunaju. Po upokojitvi je svoje zadnje moči posvetil Šolskemu Domu v Gorici in tu pomagal kot društveni tajnik in desna roka predsednika. Bil je ravnatelj Goriške ljudske posojilnice, nato član načelstva v Centralni posojilnici. Bil je tudi odbornik Slovenskega sirotišča in Goriške čitalnice. Kumoval je pri blagoslovljenju zastave Slovenskega katolikega delavskega društva. Podkovan je bil v gospodarskih in upravnih zadevah in si orizadeval za ustanavljanje novih slovenskih šol, tudi zasebnih. Objavljal je strokovne članke. Cesar Franc Jožef I. Habsburško-Lotarinški je leta 1892 podelil prof. Francu Vodopivcu naslov cesarskega svetnika. Politično je pripadal skupini dr. Antona Gregorčiča.Na njegovem elegantno izklesanem nagrobnem kamnu v Štandrežu piše: “Tukaj počiva v Gospodu cesarski svetnik Franjo Vodopivec – rojen v Kamnjah 12/VII 1834 – umrl v Gorici 28 (slabo čitljivo, op. p.) /XI 1912 – R.I.P. – Postavila družina”. Izhajal je iz znane rodbine iz Kamenj, ki je slovenskemu narodu dala veliko pomembnih mož. O tem sem se pogovarjal z izrednim poznavalcem kamenjske zgodovine Pavlom Bratino, kateremu gre moja zahvala. Oče Franca Vodopivca je bil Matevž Vodopivec (1795-1872), premožen trgovec in podjetnik, uvažal je tudi žito in je bil lastnik največje gostilne v vasi. Brat Matija (1822-1883), priznan gozdar in zemljemerec je s slavnim inž. Jožefom Resslom sodeloval pri parcelizaciji Trnovskega gozda in načrtoval gradnjo cest. Matija je bil oče znanega nadučitelja in čebelarja Janka Vodopivca (1861-1937) in uradnika Maksimiljana (1868-1955), očeta častnika in pesnika Vladimirja Vita Vodopivca (1898-1995, v drugih virih 1994). “Sin Franca Vodopivca je bil pravnik in publicist Hilarij Vodopivec (Reka, 1868 – Maribor, 1930). Hilariji je gimnazijo končal v Gorici, pravo je pa študiral v Gradcu in na Dunaju. Na visoki ravni je deloval v finančni upravi v Gorici, Trstu, Sežani, Voloskem, Celovcu in Novem Sadu. Leta 1920 je bil imenovan za načelnika v finančnem ministrstvu in za predstojnika odseka v generalnem ravnateljstvu neposrednih davkov v Beogradu, medtem ko je leta 1923 bil kot prvi Slovenec imenovan za člana Glavne kontrole v Beogradu. Pripravil je več zelo pomembnih zakonov in je bil avtor strokovnih člankov in publikacij. Prevedel je v italijanščino pesem Simona Gregorčiča Soči. Ukvarjal se je tudi s tehniko in patentiral je svojo meridiansko uro. V Beogradu je pomagal primorskim rojakom in podpiral dijaške in mladinske organizacije. Prejel je odlikovanje sv. Save IV. stopnje in Belega orla V. stopnje”. Dimitri Tabaj, Štandrež pri Gorici
Palma Giovane (Jacopo Palma il Giovane oz. Palma ml.), Marija s šestimi svetniki, olje na platnu, 371x205 cm, detajl spodnjega dela slike: svetnik ob sv. Janezu Krstniku
freske na ostenju zazidanega srednjega okna v južni steni: zgoraj Marijino kronanje, spodaj sv. Uršula (levo) in sv. Barbara (desno), med njima svetnik-škof (zgoraj) in sv. Krištof (spodaj)
