Fotografija je bila posneta ok. leta 1959 na Avtobusni postaji v Mežici. Miličniki so ustavili Božičevega Tonija samo zato, da so se lahko fotografirali poleg njegovega avtomobila, ki so bili takrat ...na Koroškem še zelo redki. V Črni so bili menda samo trije.
Na fotografiji: Ignac Škoflek z ženo Ano (roj. Skarlovnik) in na zadnjih sedežih na desni petleten sin Milanček, žal že pokojni, in neposredno ob njem Fanika Ocvirk in ob njej Marica Ramskugler (obe ...roj. Skarlovnik), torej, Anini sestri in Ignacovi svakinji.Moj pokojni tast Ignac Škoflek si je izposodil avto znamke ford za družinsko fotografiranje pred „Mehanično delavnico Franjo Mežek“, ki je bila na vogalu sedanje Miklošičeve ul. 10 (sedaj stanovanjski blok) in Gregorčičeve nasproti Zdravstvenega doma v Celju.Ignac je bil bil “gospod šofer“ v Tovarni EMO, katere lastnik je bil gospod Westen. Nato je imel čast biti „gospod šofer“ še pri gospodu Ulmanu, lastniku tovarne opeke, “cigla” na Hudinji na t. i. „Ciguncah“, na mestu, kjer je sedaj športna dvorana Arena Petrol.Bil je „zaprisežen šofer“ in v spominu ga bomo ohranili kot dobrega moža, očeta in dedija.
Prvi fičo (Fiat 600) je k hiši Stanič prišel med letoma 1958 in 1959. Imel je vrata, ki so se odpirala v obratni smeri kot danes. Najdaljša pot, ki so jo z družinskim avtom naredili, je bila v ...Beograd. Fotografijo je prispeval Vinko Stanič.
Mladi mehaniki ob Tatri od leve: Stanko Mak, Hinko Hotko, Gelek Germ – Ele*, Stane Pučnik in Miloš Frankovič. Lastnik športnega dvoseda je bil Lun, poslovodja pri Rakušu. Gospod Anton Bremec, ...ugleden in zelo spoštovan Celjan, dober do zaposlenih in vajencev, je imel za tedanje čase zelo sodobno avtomehanično delavnico z avtopralnico na Miklošičevi ulici v Celju. Ob njej je bila tudi bencinska črpalka, ki jo je vodil Antonov brat Paul. Na drugi strani ceste pa je bila trgovina z radioaparati in drugimi električnimi napravami, katere poslovodja je bil Testen. Vajeniško mesto je bilo mogoče v tistih časih dobiti samo dovolj močnimi priporočili in s pravimi vezami. Učna doba je praviloma trajala tri leta, a so vajence lastniki avtomehaničnih delavnic običajno zadržali še kakšno leto. Poleg obravnavane Bremčeve so bile v Celju pred drugo svetovno vojno še naslednje avtomehanične delavnice: Šolman (na Teharski za železniškim podvozom), Gajšek (domnevno na Mariborski), Haselbach (pri Glaziji) in Ožek (pri Braniboru).*Pravo ime Gabrijel Germ. Kot talec je bil ustreljen 15. novembra 1941 na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru.. Vir: Poslovilna pisma žrtev za svobodo, Obzorja Maribor, 1969, str. 71. Prispevala: Ivan Basle (1923-2020) in Mihael Frankovič
Proizvodnja modela Renault 5, ki se ga je prijelo ime “petka”, je pomenila prelomnico, saj je IMV z njo dokončno prebrodil gospodarsko krizo in začel novo uspešno pot. Na fotografiji je petka ...parkirana pred novomeško mestno hišo.
»Moja enomesečna malenkost« je v naročju brata Cvetka ml. Da mu »štručka« ne bi padla iz rok, so ga posedli na pručko. Ob naju je, z muco v rokah, počepnila mama Fanika, oče Cvetko st. pa se je ...ponosno postavil ob svojo družino in ob mercedes, uvožen iz Nemčije.Družina Konec se je iz Celja pogosto odpravila na obisk k sorodnikom na mamino rojstno domačijo v Trško Gorco pri Kalobju, kjer so imeli takrat daleč na okoli poznano gostilno Vrečko, po domače pri Žogan.Na veliki živinorejski kmetiji z ogromnimi travniškimi površinami, sadovnjaki in vinogradi se je z gostilničarstvom začela ukvarjati moja babica Leopoldina Žogan, por. Selič. Po smrti prvega moža, padel je v prvi svetovni vojni, se je poročila z Matijem Vrečkom, mojim dedkom, ki se je predvsem posvečal gospodarjenju na kmetiji in ob tem bil tudi strasten lovec ter daleč na okoli poznan kot vzreditelj konj in voznik konj kasačev, ki je dosegal lepe uspehe na hipodromih doma in po Evropi. Babica je po dedkovi smrti leta 1953 prevzela skrb tudi kmetijo. Po njeni smrti leta 1958 pa je na domačiji zagospodaril njen najstarejši sin iz prvega zakona Jože Selič.Prispevala: Polona Konec
Naš prvi avto Zastava 750, po domače Fičo, ki ga je izdelovala bivša jugoslovanska tovarna Crvena Zastava. To je eden prvih modelov, letnik izdelave 1962 in ima vrata, ki se odpirajo v obratni ...smeri kot danes. To je bil avto, ki je v svet popeljal naše dedke in babice, očete in mame ter tiste, ki so za naš napredek žrtvovali veliko. Fičo je avtomobil, ki si na poseben način zasluži spoštovanje. Po eni strani je simbol napredka, po drugi strani pa tudi simbol zatiranosti, na katero je bil obsojen delaven jugoslovanski človek. Našo družino je popeljal na marsikateri izlet, tudi na morje, ki so si ga takrat le redki lahko privoščili. Na fotografiji sva moj oče in jaz, stara 3 leta.
