Spomin mi rad zaide za več, kot pol stoletja nazaj, ko sem, kot srednješolka preživljala brezskrbna poletja v Zadru, kjer je živel brat Vladimir. Vse dni sem v družbi svojih vrstnikov preživela na ...plaži. Nihče me ni opozarjal, da se moram skrivati pred soncem ali pa celo mazati z zaščitnimi kremami.Sončnih opeklin se ne spominjam, razen enkrat, ko sem se doma na celjskem bazenu sončila ves dan misleč, da bom šla drugi dan porjavela na šolske počitnice v Makarsko. Vso noč sem na vlaku stala, da se me ne bi kdo dotaknil, ker me je koža neznansko pekla. Dobila sem mehurje po nadlahti in sokrvica mi je curljala po rokah. Toliko o ozaveščenosti glede sončenja v moji mladosti.V Zadru se opeklin ne spominjam, čeprav se tudi mazanja s kremami ne spominjam. Je pa res, da sem bila več v vodi, kot zunaj.Pozneje, ko sem si ustvarila družino, sem postala malo bolj ozaveščena. Ponavadi smo se namazali z neko navadno kremo, ko smo prišli na plažo. Pozneje, ko smo kampirali, nama otroka še namazati ni uspelo, ker sta jo že prej ucvrla na obalo. Vse je bilo bolj svobodno, nič gledanja na uro in določanja, kdaj se je treba umakniti v senco. Na soncu sem lahko mirno brala in potem ob knjigi sladko zaspala. Sončnih opeklin se sploh ne spomnim.In današnje dni: že galebi nad morjem se derejo, da se je treba izogibati soncu čez opoldan vse tja do 16. ure. In res, mimogrede dobiš sončno opeklino, sploh pa, če nisi namazan s kremo z visokim faktorjem. Če nimaš nič na glavi dobiš lahko sončarico, dehidracija ti grozi tudi če piješ, brez sončnih očal z UV zaščito je bolje, da se ne prikažeš ven.In moje spoznanje je, da tudi sonce ni več tisto, kar je bilo nekoč!Prispevala: Mirjana Steblovnik
Zadnje mesece pred drugo svetovno vojno so stekle obilne priprave italijanske vojske za vojni poseg naperjen na vzhodno sosedo. Vse to je najbolj občutilo predvsem prebivalstvo na Primorskem, ...posebno v krajih vzdolž nekdanje italijansko jugoslovanske meje. Kraji ob vseh cestah so bili natrpani z vojaštvom in opremo. Vse je čakalo na povelje na premik čez državno mejo.Sliko je posnel neznan fotograf na Topolcu sredi vasi pri Ilirski Bistrici le nekaj dni pred napadom na Kraljevino Jugoslavijo.Na sliki: Vencetovi sestri Vilma in Majda s starejšim bratom Pepetom. Bili so v družbi s triletnim nečakom Vojkom. Fotografija je nastala ob poti sredi vasi. V ozadju obilica italijanske vojaške opreme. V naslednjih dneh so se dvorišča in ceste nenadoma spraznile. Vojaštvo se je z vso opremo premaknilo naprej in začela se je vojna.
Šentvid pri Planini se nahaja ob cesti Planina–Zagorje–Lesično in je bil do druge svetovne vojne središče krajev pod severnimi obronki Bohorja. Izgledu kraja daje močan pečat župnijska cerkev svetega ...Vida, ki je bila prvič omenjena leta 1414. V osnovi gotska je današnjo podobo dobila v baroku, sočasna je tudi oprema. V ljudskem izročilu je ohranjeno, da sta se v njej pred poletjem 1425 poročila Veronika Deseniška in Friderik II. Celjski.SpominiMoja stara starša Ivan in Marija Krajnc (roj. Gubenšek) sta se poročila 20. 11. 1922 v cerkvi v Šentvidu pri Planini. Po poroki sta skupno življenjsko pot nadaljevala na domačiji nevestinih staršev Jožefa in Marije Gubenšek, rojene Šmid. Skupaj so kmetovali na hribovitih poljih pod Bohorjem. Mariji in Ivanu so se rodili štirje otroci: Milica (1923-2009), Ivan (1925-2007), moja mama Cvetka Terezija (1929-2010) in Nežika (1932-2005). Ob hiši sta zgradila nov hlev in se med drugim posvetila govedoreji. Na domačiji starega očeta v Meten vrhu pri Sevnici, od koder se je priženil, so imeli drevesnico s sadnim drevjem. Tako je z sadikami oskrbel sosede v vasi. Vaščani so ga zelo spoštovali in ga izvolili tudi za župana. Zelo se je prizadeval za razvoj kraja, v katerem je ob župnijski cerkvi s pokopališčem bili trgovina in gostilna. V času njegovega mandata je bila med drugim zgrajena tehtnica za tehtanje živine. Viri:Rolanda Fugger Germadnik: Grofje in knezi Celjski, 2014, str. 83 Franc Kralj: Friderik II. Celjski in Veronika Deseniška, 2017, str. 79http://www.pd-zarja.si https://www.sentjur.siFotografijo in spomine prispevala: Romana Pernovšek
