Nočni čuvaji so bili obvezni povsod, kjer je strnjeno stalo več kot deset hiš. V obdobju med sv. Mihaelom (29. september) in veliko nočjo so delali od 21. ure zvečer do 4. ure zjutraj ter preostale ...dni od 22. ure zvečer do 2. ali 3. ure zjutraj.
Gasilska desetina mlajših gasilcev in gasilk je pripravljena za parado ob Dnevu mladosti.Na sliki so tudi nekateri mladi gasilci s katerimi smo v Gasilskem domu kakšno leto, prej opravljali gasilske ...izpite za »izprašanega gasilca«. Tedaj smo dobili gasilske uniforme. Ker so bile to popravljene stare miličniške uniforme se jim je to poznalo. Moja uniforma je imela štiri vrste »zašitih lukenj od gumbov«, ki so bili očitno po meri nekoga drugega. Uniform smo bili veseli, saj smo šele z njimi bili »pravi gasilci«.Na sliki: V prvi vrsti so gasilci Teo Šircelj, Anton Primc in Jože Samsa, z leve v sivi obleki dolgoletni predsednik Gasilskega društva Ilirska Bistrica Ivan Kristan, st. V ozadju stari gasilski dom iz leta 1907. 166/vč
Posnetek je nastal pred nekdanjo vratarnico tovarne Javor Pivka. Očitno je, da so se Zagorci tam udeležili kake slovesnosti, morda v zvezi z nastankom industrijskega gasilskega društva. Saj so ...gasilci ob vsej svoji marljivosti in požrtvovalnosti od nekdaj tudi radi praznovali in praznujejo. Skoraj natančno tako, kot veleva prastari rek o druženju prijetnega s koristnim. – Tudi moji predniki so bili predani gasilstvu že od vsega začetka, od druge polovice 19. stoletja. Moj praded in ded Matija Fatur in Matija Fatur ml. sta bila leta 1890 med ustanovitelji enega prvih gasilskih društev na tedanjem Notranjske, Gasilskega društva Zagorje. V času italijanske okupacije je zagorskim gasilcem poveljeval moj oče Stane Fatur. Med gasilci sem se za določen čas po 2. svetovni vojni znašel tudi jaz. (sf)
Gasilski veteran Janez Ličan iz Ilirske Bistrice, hrani marsikatero staro gasilsko sliko, dokumente ter mnoge gasilske zgodbe. Njegov oče Aleksander Saša Ličan je bil gasilski funkcionar že pred ...drugo vojno. Gre za pravo gasilsko družinsko tradicijo. Njegov sin Matej pa je ta čas poveljujoči v PGD Ilirska Bistrica.O prvem gasilskem vozilu je povedal: «Stari gasilski avto so bistriški gasilci pred vojno nabavili na Reki od finančne policije. Za gasilske potrebe ga je kar v njihovi garaži predelal nek nemški ujetnik. Pri tovarnarju Viktorju Tomšiču so nabavili močnejše hrastove letve iz katerih so izdelali sedežne klopi. Avto je bil FIAT 519 in imel je 6 cilindrov. Ta odprti gasilski avto je bil v uporabi vse do leta 1960, nato garažiran pri Renerjevih in Ježevih. Nazadnje je bil razmontiran. Gume so prodali domačemu prevozniku B.R, avto pa oddali na Odpadu za staro železo.«Na sliki, kjer so gasilci še v italijanskih gasilskih uniformah prepoznamo le gasilca Borisa Martinčiča, ki stoji s prekrižanimi rokami ob avtu. Težko se odločimo tudi o tem kje v Bistrici je bila fotografija posneta. Verjetno je posnetek narejen v Gornjem kraju – starem delu Bistrice na križišču Levstikove ulice in Bilčeve poti ob potoku Bistrici. Ko smo mladi navdušeni gasilci opravili izpite za izprašanega gasilca leta 1951, so nas starejši gasilci za nagrado popeljali s tem vozilom »en krat okoli Bistrice. Ni bilo dosti, bili pa smo silno ponosni«. 174/v,č
