Romejščina je zadnje grško narečje, ki se še vedno govori v severnovzhodni Turčiji. O islamizaciji govorcev grščine na področju krajev Of, Sürmene, Rize in Matsouka se poroča v obdobju med petnajstim ...in osemnajstim stoletjem. Čeprav je leta 1923 prišlo do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo, je bilo muslimanskim govorcem grščine dovoljeno ostati v maloazijski domovini, kar je razlog, da se je grščina v manjših enklavah ohranila vse do dandanes. Petnajst let po začetku terenskih raziskav pričujoča razprava prinaša temeljne ugotovitve o romejščini: obravnavamo njeno zunanjo zgodovino in genealogijo, opišemo predhodne poskuse dokumentacije jezikovnega gradiva in na kratko predstavimo slovnični sistem. Zadnji del razprave je posvečen trenutnemu sociolingvističnemu stanju ter poskusom oživljanja jezika, ki jih umestimo tudi v kontekst premnogih izzivov ideološke narave (oz. takšnih, ki so si ideološki predznak pridobili), s katerimi se soočajo.
Ptohoprodrom oz. Revni Prodrom je naslov zbirke, ki jo je morda napisal Teodor Prodrom (najverjetneje gre za avtorja, ki so ga imenovali tudi Ptoho-Prodrom oziroma Revni Prodrom), morda pa kak njegov ...posnemovalec. Teodor Prodrom, ki je živel v 12. stoletju, in sicer nekje med letoma 1100 in 1170, je bil znamenit in plodovit bizantinski avtor tako proznih del kot tudi poezije. O njegovem življenju ni veliko znanega, poznamo ga predvsem kot pisca priložnostnih pesmi za pokrovitelje bizantinskega dvora. Bil je v stikih s cesarjema Joannesom II. Komnenom in Manuelom I. Komnenom, pod katerim je Bizantinsko cesarstvo doživelo ponovni vzpon vojaške in ekonomske, pa tudi kulturne moči. To je bil zadnji vrhunec tisoč petsto letne zgodovine Rimskega cesarstva.
Kapadoška grščina Mark Janse; Jerneja Kavčič
Keria: Studia Latina et Graeca,
11/2020, Letnik:
22, Številka:
1
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Članek oriše jezikovno in socialno-kulturno zgodovino Kapadokije in Kapadočanov od časov Hetitskega kraljestva v pozni bronasti dobi do izmenjave prebivalstva med Grčijo in Turčijo v letih 1923‒1924. ...Po izmenjavi prebivalstva so bili Kapadočani diskriminirani zaradi svojega videza, še prav posebej pa zaradi jezika, kar je povzročilo, da so bili vse manj naklonjeni prenašanju jezika na otroke in vnuke. V osemdesetih letih 20. stoletja je pravladalo prepričanje, da je kapadoščina izumrla, vse dokler nista Mark Janse in Dimitris Papazachariou odkrila, da se v Grčiji še vedno do določene mere govori eno od kapadoških narečij. Ko je akademska skupnost prepoznala kapadoščino kot še vedno živ jezik, je to pripeljalo do spremembe negativnega odnosa, ki so ga do materinščine gojili Kapadočani sami. Zgodba o kapadoščini je tako še eno pričevanje o socialno-kulturni vlogi akademskega dela na področju humanistike.
V prispevku obravnavam dva skoraj identična odlomka iz besedil, ohranjenih na črepinjah iz Vzhodne puščave (O.Claud. 1.141, ll. 1–4 in O.Claud. 1.142, ll. 1–3). Čeprav se zdi, da odlomka kažeta, kako ...so govorci grščine v prvih stoletjih po Kr. razumeli razmerje med nedoločniškimi polstavki in stavki z osebnimi glagolskimi oblikami, se njuna interpretacija izkaže za posebej zahtevno v luči domneve, da je večina avtorjev besedil iz Vzhodne puščave grščino govorila kot tuj jezik (Leiwo, »L2 Greek in Roman Egypt«). Na podlagi koncepta avtentičnosti (Joseph, »Textual Authenticity: Evidence from Medieval Greek«) zavzamem stališče, da odlomka odražata širše procese v kojne, zaradi katerih je infinitiv perfekta v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja, prevzel vlogo izražanja preddobnosti.
Kljub podpori, ki jo v Sloveniji uživa ideja o večjezičnosti, je bil projekt uvajanja drugega tujega jezika v osnovno šolo leta 2013 prekinjen, preveč poenoteni maturitetni sistem pa dijake po novem ...odvrača celo od tega, da bi drugi tuji jezik izbirali na višji ravni, ki vključuje književnost. Tudi s širšega stališča se zdi, da je »pragmatični« vzorec jezikovnega pouka, ukleščen v zamisel o enotnem trgu dela, nezdružljiv z idejo o večjezičnosti, saj globalna angleščina v tem pogledu zadostuje. Kljub temu se v novejših prizadevanjih Sveta Evrope nakazuje koncept večjezičnosti, ki bi vključeval več metalingvistične in zgodovinske zavesti in bi priznaval koristi klasičnih jezikov. Zdi se, da so se moderni tuji jeziki znašli pred dilemo, ki jih zbližuje s klasičnima jezikoma: ob angleščini kot univerzalnem jeziku sporazumevanja je njihova aktualnost čedalje bolj odvisna od tega, koliko se posvečajo tudi kulturni in splošnoizobrazbeni razsežnosti jezikovnega pouka. To vključuje tudi pouk književnosti.