Tragična lepota Sergej Valijev
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2021, Letnik:
23, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V članku osvetljujem nekatere ključne vidike Dejanejrine tragične usode. Začnem s prikazom Sofoklove uporabe tragične ironije, ki izvira iz Dejanejrinega nepopolnega poznavanja smisla lastnih besed, ...in nadaljujem z opisom njenega prvega tragičnega spoznanja, ko se ob spoznanju resničnega vzroka Heraklovega napada Ojhalije zamajejo temelji njenega življenja. V pretresenosti se kljub pomislekom odloči za usodno dejanje. Toda tega dejanja ne moremo imeti zgolj za nepremišljenost, temveč ga moramo razumeti na ozadju brezizhodnosti njenega bivanjskega položaja. Njeno drugo tragično spoznanje, spoznanje o tem, da je v ljubezni zadala smrtno rano svojemu ljubljenemu, dokončno utrdi občutje brezupnosti, iz katerega Dejanejra vidi izhod le v smrti. A v njenih ganljivo upodobljenih trenutkih slovesa se lahko še enkrat zavemo tragične lepote te ženske, ki ji je njena neomajna ljubezen paradoksno vzela smisel življenja.
U radu se nastoji pokazati kako je polazište Novakova romana Izvanbrodski dnevnik “izokrenuti” svijet koji počiva na paradoksu, što utječe na glavne elemente i strategije pripovijedanja. Polazeći od ...te izokrenutosti, koja je uvelike određena politički i ideološki, nastoji se pokazati da u tekstu prevladava “poremećena perspektiva”. Temeljna je strategija u romanu igra jezikom/riječima, njihovim simbolima i značenjima, koja povezuje radnju, kompoziciju, pripovijedanje i označiteljski sloj. Ideologiji i jeziku kao njezinu glavnom uporištu lik Magistra, kojeg naopaki svijet pretvara u ludu i izopćenika, može se suprotstaviti samo “ideologijom šutnje” (za koju znamo iz prijašnjih Novakovih novela: Dalje treba misliti, Južne misli, Treba umrijeti logično) ili taj naopaki svijet može pokušati “potkopati samim jezikom”. Kada jezik ne može protumačiti svijet, onda se gube gotovo sve njegove funkcije osim poetske. Međutim, u ovom diskursu ironizira se čak i ta jezična funkcija. U paradigmatskoj sintagmi školjke koja šumi nastoji se utjeloviti individualnost i opravdati literarnost, ali pokazuje se da i taj “zalog” umjetnosti može biti u sebi podrivački i proturječan. Povratkom subjekta na otok zaokružuje se romaneskna cjelina, kao i njegov put. Igra riječima, paradoksima, obratima i zamjenama, kao i “težnja za logičnim umiranjem” “izmiruju se” na kraju trećeg dijela romana, naslovljenog “Nekropola”, u “izjednačavanju suprotstavljenih svjetova” i rješavanju problema temporalnosti.
U kompleksu dugovremene Krležine zaokupljenosti kajkavštinom kao jezikom i njome upisanim svjetonazorom, rad analizira mentalitetne i konstrukcijske momente (označenost lika jezikom) u oblikovanju ...trojice osebujnih kajkavaca: Jože Podravca –
Povratak Filipa Latinovicza
, 1932., Petrice Kerempuha –
Balade Petrice Kerempuha
, 1936. te Valenta Žganca –
Na rubu pameti
, 1938. Obiman raspoloživ materijal sažimamo na diskurs navedenih likova (i diskurz o njima). Likove razmatramo kao samostalne i samosvojne konstrukte, a njihovo pojavljivanje u vremenskoj sukcesiji i njihovo usložnjavanje otvara mogućnost pristupa kao varijacijama srodnog koncepta.
The paper is focused on Krleža's lengthy preoccupation with the Kajkavian dialect as part of the Croatian written culture and its worldview beliefs, and the mentality-conditioned and structural moments (definition of characters by language) are analysed: the ones that create three distinctive Kajkavians: Joža Podravec – “Povratak Filipa Latinovicza”, 1932., Petrica Kerempuh – “Balade Petrice Kerempuha”, 1936, and Valent Žganec – “Na rubu pameti”, 1938. The extensive available material is reduced to the discourse on the listed characters (and the narrative about them). They are studied as three independent and unique constructs, and their appearance in temporal succession, developing to be more and more complex, opens the possibility of approaching them as to variations of a related concept.
Rad analizira pjesme Tadijanovićeva ciklusa
Dani djetinstva
, zasebno objavljenoga 1937. godine. U plastičnoj evokaciji djetinjstva razabire se infantilni glas lirskoga subjekta, ali i njegov odrasli ...glas, koji u dječji jezik zaodijeva egzistencijalne spoznaje. Analiza u radu prati motive seljačke svakodnevnice oblikovane iz dječje perspektive, a potom dječakovu svijest o siromaštvu pojedinih vršnjaka i društvenoj nejednakosti, prisutnoj već od školske dobi. Ciklus završava pjesmama koje spominju ranjenike, odlazak dječakova oca u rat i dječakovo pismo ocu na ratište. Tri glavna tona, najčešće isprepletena, oblikuju Tadijanovićeve pjesme o djetinjstvu: idilično-šaljivi, naivno-religiozni i socijalni. Ljudi i prirodne pojave prikazuju se u pokretu, a situacija kojoj je pojedina pjesma posvećena iznosi se
in medias res
. Lirski subjekt govori u prezentu rabeći mnogo eliptičnih te upitnih i uskličnih rečenica, pa se njegove uspomene doimaju kao da su izravno povučene u sinkroniju. Posljednja pjesma ciklusa ima funkciju epiloga. Odrasli lirski subjekt odmiče se od sebe nekadašnjega te svoj pjesnički povratak u djetinjstvo objašnjava kao suprotstavljanje dječje vedrine ratu, ubijanju i smrti.
The paper analyses the poems of the cycle
The Days of Childhood
by Dragutin Tadijanović,
separately published in 1937. In the vivid evocation of childhood, the infant voice of
the lyrical subject can be discerned, but also his adult voice, who dresses his existential
cognitions into children’s language. The analysis of the paper follows the motives of
peasant daily life, shaped from the children’s perspective, and then the boy’s awareness of
the poverty of some peers and social inequality, already present from school age. The cycle
ends with poems that mention wounded people, the departure of the boy’s father to war, and
the boy’s letter to his father on the battlefield. Three main tones, most often intertwined,
shape Tadijanović’s poems about childhood: idyllic-humorous, naive-religious, and social.
People and natural phenomena are depicted in motion, and the situation to which a particular
poem is dedicated is expressed
in medias res
. The lyrical subject speaks in the present tense,
using many elliptical, interrogative and exclamatory sentences, so his memories seem to
have been drawn to synchrony. The adult lyrical subject distances himself from the former
self and explains his poetic return to childhood through opposing children’s serenity to war,
killing and death.
In der Arbeit werden die Gedichte aus Tadijanović’ 1937 separat veröffentlichtem Zyklus
Dani djetinstva
Kindheitstage analysiert. In der plastischen Evokation der Kindheit lässt
sich die infantile Stimme des lyrischen Subjekts erkennen, aber ebenso seine erwachsene Stimme, die existenzielle Erkenntnisse in kindliche Sprache kleidet. Die Analyse verfolgt
die Motive des ländlichen Alltags, die aus der Kinderperspektive beschrieben werden, und
behandelt schließlich das Bewusstsein des Jungen für die Armut einzelner Gleichaltriger
und für soziale Ungleichheit, die bereits im Schulalter präsent ist. Der Zyklus schließt
mit Gedichten von Verwundeten, vom Vater des Jungen, der in den Krieg zieht, und vom
Brief, den der Junge dem Vater an der Front schreibt. Die Gedichte des Autors über die
Kindheit sind von drei, meist ineinanderfließenden Haupttönen gekennzeichnet: idyllischhumoristisch, naiv-religiös und sozial. Menschen und Naturphänomene werden in Bewegung
dargestellt und die Situation, der das jeweilige Gedicht gewidmet ist, erfolgt
in medias res
.
Das Lyrische Subjekt äußert sich im Präsens und in zahlreichen Ellipsen, sowie Frage- und
Ausrufesätzen, wodurch der Anschein erweckt wird, dass seine Erinnerungen unmittelbar
in die Gegenwart herbeibeschworen sind. Das letzte Gedicht des Zyklus fungiert als Epilog.
Das erwachsene lyrische Subjekt gleitet fort von seinem einstigen „ich“ und entfaltet seine
dichterische Rückkehr in die Kindheit als einen Gegenentwurf der kindlichen Heiterkeit
gegenüber dem Krieg, Töten und Tod.
Straipsnyje analizuojamos ironiško santykio su tikrove apraiškų socialinės prielaidos ir ironijos principo S. Kierkegaardo filosofijoje ontologinė prasmė. Ironija apibrėžiama kaip negatyvus ...ontologinis atvirumas būčiai, kurią individas išgyvena tarsi-būties pavidalais. Ironijos pagrindinis bruožas yra subjekto laisvė ir nepriklausymas nuo ironijos objekto. Autoironijos atveju ironijos subjektas tarsi susidvejina ir tam tikras savo gyvenimo apraiškas paverčia laisvo ir objektyviai neutralaus stebėjimo reiškiniu. Ironijos atsiradimą sąlygoja socialinių struktūrų genezė. Filosofas skiria du ironijos tipus: banaliąją (vokiečių romantikų ironija) ir egzistencinę (Sokrato ironija). Išskiriami ironiškos nuostatos elementai: subjektyvumas, tapęs absoliučia norma, arba asmeninė egzistencija kaip aistra; save izoliuojantis subjektyvumas, neigiantis konvencines gyvenimo normas, bendruomenės gyvenimo substanciją. Individualizmas, kaip individo intereso priešpriešinimas visuomeniniam, t. y. egzistencinės idealybės išskyrimas iš bendruomeninės substancijos, atsiranda formuojantis klasinei visuomenei.
Straipsnyje lyginamos tradicinės ir S. Kierkegaardo estetikos, estetizmo, estetinės sąmonės, estetinės būties sampratos. Estetizmas analizuojamas dviem požiūriais: kaip asmenybės psichologinė ...deformacija bei jos sąlygotas žmogaus psichologinis tipas ir kaip ontologinis žmogaus ryšys su pasauliu. S. Kierkegaardo veikaluose „Arba-arba“, „Pasikartojimas“ estetizmas suvokiamas kaip sielos liga, kuri paverčia žmogų bėgliu spalvingojo gyvenimo, prozos link. Aptariamas ontinis pergyvenimas, kuris individualiai skleidžiasi kaip egzistencinė aistra, esanti anapus mąstymo ir sąvokos visuotinybės. Svarbiu filosofo nuopelnu straipsnio autorius laiko atskleistą romantiškojo idealizmo abstraktumą (tai idealizmas be idealo). Nagrinėjamos estetinės sąmonės ontologinės charakteristikos, egzistencinės ironijos principas. Estetikas yra susvetimėjęs būties atžvilgiu ir ją suvokia objektyvaus pasaulio pavidalais, taip prarasdamas egzistencinę idealybę. Estetiko etinis indiferentiškumas plėtojasi anapus sociumo moralės reliatyvumo, situacinio bei utilitarinio konformizmo. Autoritarinė susvetimėjusios visuomenės moralė neturi nieko bendra su etine būtimi.
Tekst potvrđuje zagrebačku protokonceptualnu skupinu Gorgona kao antiestetsko i antislikarsko društvo, koje nastoji inicirati reviziju zatečene umjetnosti, desakralizirati umjetničko stvaranje, ...sekularizirati umjetničko djelo i njezinu poruku. Protegnula se Gorgona u prostor mentalne slobode i demistifikacije samog jezika umjetnosti. U gorgonaškim rukopisima stvarnost likovnog djela pregnantno i dojmljivo nastupa kao nešto samostalno i samodostatno, slobodno od tradicionalnih, kanoniziranih, propisanih i akademiziranih navada predstavljačkog slikarstva. Kritičko preispitivanje funkcije umjetnosti i umjetničkog jezika otkrilo je gorgonašima konvenciju slike kao neprimjerenu etici umjetnosti. Slikanje – sada doživljeno kao zastarjeli i potrošeni instrument umjetničke ekspresije – nastoji se svesti na minimum, a zapravo ga – konceptualno – nastoje izbaciti iz konteksta umjetničkog, premda si članovi grupe – izvan gorgonaških aktivnosti – dopuštaju i slikanje. Gorgonaši afirmiraju bihevioralnu i verbalnu poziciju umjetnika, pa se o mediju „čistog” slikarstva može govoriti tek u kontekstu njegove negacije. Rad posebice predstavlja antislikarske radove Josipa Vanište kojima nadilazi i nadvladava pojam slike, pretvarajući je u tekst.
PDF
