Prebiranje krompirja. Navadno se je krompir iz voza razsulo po tleh, da se je posušil. Večji gomolji so bili za sprotno porabo, nekaj ga je bilo za seme za naslednje leto in nekaj za živali. V ...Brkinih je prst odlična za kromprir, jabolka in slive, zelje in še kaj. Fotografirano pred Mejdonovo hišo, Marjo Lovretov, Marjo Betegarjev, Neva, Silvo, Cvetka, Marija Mejdonova.
Na fotografiji je kal za Blaževo hišo in pred Šimonovo hišo, ki je ni videti na fotografiji. Bosanci so prihajali po drva v Brkine, jih nalagali na tovornjake in jih vozili v Trst. Spali so po ...štalah. Na Mršah so obstajali trije kali. Najdaljši je bil na Mlaki. Tam so se otroci najraje drsali, ker je bila najdaljša drsalca. Prve dni po dvijem drsanju so otroke bolele vse mišice na nogah. Drugi dan so težko hodili in se drug drugemu smejali, češ da so hodili “ku da bi bli usrani”. Na Mlaki je bilo dovolj prostora, da so prišli na drugi konec, nato so tekli še deset metrov, da so se lahko ustavili, ker bi sicer padli in z obrazom zarili v tla. Če je otrok na čevljih imel gladke žeblje, je šlo hitro, z novimi žeblji je šlo počasneje. Čeveljci so bili zabiti z žebeljci, spredaj in zadaj pa so bili podkovani, da si ne bi otroci prehitro uničili čevljev, saj se takrat ni lahko prišlo do novih. Včasih so šuštarji/čevljarji hodili po hišah osem dni na leto, da so pri vsaki hiši vse popravili, kar so imeli popraviti. Pri Slavkini družini je zadeve opravil Slavkin oče, saj je imel čevljarsko mašino. Vremčeva fanta Nine in Tone sta žagala drva pri kalu. Ko sta jih nažagala, sta jih še klala. Za otroke se nista zmenila. Slavka je bila pri najmlajših in je želela priti čez “lejso”, čez zelo tanek led. Takrat sta se Vremčeva fanta ustavila in začela kričati Slavki: “Ti, pupka, kaj ne vidiš, de buoš šla pod vuodo. Hodi hitru vn!” Slavka je bila sredi kala, ni se mogla obrniti, saj bi se led vdrl. Ustrašila se je in z vsemi močmi skočila in se hitro pognala naprej ter srčno prišla iz razbitega ledu. Vremčeva fanta sta gledala in se smejala. Slavko je bilo sram in je zbežala domov. Doma so seveda nanjo kričali in od takrat se ni več upala tekati po tenkem ledu, lejsi.
Grabljenje in nakladanje sena na voz lojtrnik. Slavkina v šesto noseča mama grabi, oče Jože na vozu pešta seno, Darjo muha krave, Olga grabi.Ko je voz, ga “obucajo” (ograbljevanje, pograbijo odvečno ...štrleče seno, da se ne po poti obeša na grmovje, veje itd.), na sredo voza se da žrd, z “opasivnico” trikrat povežejo okrog voza. etnografski muzej, košnja. Za otroke je bilo največje veselje spomladi, ko se je vozilo gnoj na njive. Otroci so zavirali/žlajfali vozove po strmini navzdol, sicer pa so se usedli na suro voza od zadaj. Ko so prišli na njivo, so po svojih močeh pomagali zvrniti koš. Ko so se vračali, je bilo otrokom najlepše, saj so najmlajši poskakali v koš, četudi umazan od gnoja, večji so ostali na suri. V košu so se trdno držali za rob in gledali naokoli, kot bi se peljali v najlepši kočiji.Njive so orali samo odrasli. Otroci so samo od daleč gledali. Pri košnji so otroci pomagali grabiti in mešati seno. Kadar se je nakladalo seno, so ga otroci navadno peštali. Seno je seveda zbadalo, da so imeli opraskane roke in noge. Najlepše je bilo na poti domov, saj so se povečini in če se je le dalo, otroci peljali na vozu. Zaradi višine se je otrokom zdelo, kot bi gledali na zemljo z višav. Držati so se morali na sredini, ker se je voz zibal na vse strani. Včasih se je voz prevrnil in otroci so zleteli dol. Ko so na vozovih vozili pridelke domov, takrat se niso otroci smeli peljati na vozu. Cesta je bila prestrma in vožnja prenaporna za krave. odlomek pesmi MršeV mršanskih hribih delo teži, se težko dela, kopa in kosi, ker vse je na hribu in se na hrbtu nosi, sadje, butare in oprtnjak do vasi.(zapisana 26.01.2002)
Na fotografiji oče Rudija Bubniča, Tone, brat Albin. Bubnič so se pisali v Obrovu Muskini, Mornarovi, Ninetovi, Vadnjalovi, oboji Popinci, Kozlevkini, Tomažinovi, oboji Krinovi in Šuštarovi. Fotka ...nima letnice, last Rudija Bubniča.
Prihaja čas vročih dni in žito bo zrelo za žetev. Ob pogledu na fotografijo se spomin obudi na dni, ko smo to počeli drugače, kot to počno danes, saj je bilo več družabnosti in medsebojne pomoči. To ...je bil praznik na kmetiji, za malico je bil obvezen bel kruh, nekaj prekajenega, fižolova ali paradižnikova solata, potica in najboljša pijača kmetije, za otroke pa domač bezgov sok ali voda. Malicalo se je kar na njivi, v polkrog smo razporedili požete snope, da nismo sedeli kar na zemlji v sredino se je pogrnil prt in nanj naložile vse dobrote za malico. Pri žetvi je sodelovala cela družina in naprošeni sosedje za pomoč. Otroci smo pobirali klasje, ki je ostalo za žanjicami, ki so žele z srpi, možje so vezali snope in jih zlagali v red ,da smo potem naložili na voz in odpeljali domov ali kopice kjer se je še malo sušila slama. Zlaganje kopic je bilo posebej zahtevno delo saj so morale biti tako zložene, da klasja ni morebitna toča že kar na njivi omlatila. Snopi zloženi v late na kozolcu ali pa marofu so se sušili in čakali na mlačev. Kadar se je rabila slama za streho, potem je bila mlačev ročna s cepci, da se ni poškodovala slama, drugače pa strojno z mlatilnico. Žito smo seveda potem očistili plev s posebnim strojem na ročni pogon in čisto žito potem spravili v kaščo v posebne pregrade (ahkarje), žito smo tudi prebirali v deževnih dneh za seme za naslednjo žetev. Morala so biti lepa in ne poškodovana brez plevela, le makova semena so lahko ostala med žitom. To opravilo je bilo predvsem za stare mame in starejše ženske.Na fotografiji od leve: Marija Verdel, Majda Vrečer, Lidija Vrečer, Branko Verdel, Alojzija Šibanc, Jože Verdel, Anton Šibanc II. in Anton Šibanc III.Fotografijo je posneta s KODAK kamero v juliju 1966.Prispeval: Bojan Vrečer (VREBO)
