Oblatio puerorum Jakob Piletič
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2023, Letnik:
25, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
Otroci so bili iz različnih razlogov že od samega začetka cenobitskega meništva del samostanskih skupnosti. Otrok in samostan sta sicer na videz nezdružjiva pojma, ki pa se srečata v danes obskurni, ...nekdaj pa močno uveljavljeni religiozni praksi otroških oblacij, ki svoj vzpon pričenja ob zatonu antične kulture. V prispevku bomo orisali religijski fenomen otroških oblatov, otrok, ki so jih starši že v rani mladosti »(za)puščali«, »podarjali« oz. »posvečevali« samostanom iz različnih vzgibov. Benediktova regula, absoluten kodeks zahodnega meništva, na večih mestih omenja otroke v samostanu, zlasti otroke – oblate in jih kot način posvečenga življenja tudi institucionalizira. Kakšen je bil njihov položaj in vloga v meniški skupnosti? Kako se je tovrstna praksa razvija in iz vzhoda prenesla na zahod? Kaj je botrovalo takšni praksi in kakšni so bili vzgibi staršev za tovrstno ravnanje? Gre res le za antično expositio ali pa so razlogi bolj religiozne narave?
Razprava se ukvarja z analizo prvega pisma iz Hieronimove korespondence. Avtor je imel do njega očitno ambivalenten odnos, kar kliče k iskanju večplastne sporočilnosti spisa. Po poskusu datacije, ...retorični in slogovni analizi ter predstavitvi osnovne zgodbe, ki je vključena vanj, se pokaže, da je pismo kljub navidezni hagiografski šablonskosti vsebinsko bogato. Analiza se zato nadaljuje na dveh področjih. Kraj dogajanja, poznoantično mesto, ne more preživeti brez nove vodilne osebnosti, škofa. Je s pismom Hieronim želel tlakovati pot na vercelski škofovski sedež prijatelju Evagriju iz Antiohije? Ob analizi nejasnih spolnih identitet obeh glavnih oseb iz zgodbe, nemoškega mladeniča in moško neuklonljive ženske, se pokaže, da je Hieronim v novem času iskal nov krščanski ideal, meništvo, ki ga je preko te zgodbe umestil v kontinuiteto z mučeništvom.
Izhajajoč iz označitve puščave kot najprimernejšega kraja za posvečanje filozofiji, ki jo v Hvalnici puščave (De laude eremi) poda Evherij Lyonski, članek raziskuje krščansko recepcijo antične ...poganske filozofije, zlasti z ozirom na askezo. V skladu s Hadotovim pojmovanjem antične filozofije kot načina življenja se v prvi polovici osredotoča na koncept in prakso askeze, ki se je izražala v obliki »duhovnih vaj« ali telesne vzdržnosti. Ob ugotovitvi, da sta obe dimenziji askeze obstajali že v klasični grški filozofiji, se kot differentia specifica krščanske askeze izkaže fizična osamitev – odhod krščanskih asketov v puščavo. Članek tako v drugi polovici izpostavi poistovetenje filozofije z meništvom in sledi njeni asimilaciji v kontekst krščanske askeze, ki osamitev umesti med temeljne kriterije »filozofije«.
Zapiski: Ekslibris stiškega opata Lavrencija Rainerja iz 1581 (1a), vpis stiškega profesa Gregoriga (15b, 166a), vaje iz hebrejske pisave in slovnice iz 17. stol. (166b–170a).Vezava: Lesene, z usnjem ...prevlečene deloma poškodovane platnice iz 16.? stol., z deloma odpadlima gotskima kovinskima sklepoma.Pisava: Knjižna minuskula v enem stolpcu, dve roki.Okras: Štiri zlate iniciale na koloriranem ozadju z rastlinsko ornamentiko in ptički (f. 1r - N, kalin, f. 24r - E, sinička, f. 40r - C, sova, f. 72r - V, dlesk (ščinkavec?, lišček?) ter manjše, zelo preproste enobarvne (rdeče - npr. f. 80v, modre - f. 43v, 46v, zelene - f. 155v) iniciale.(Katalog rokopisov; Kos-Stele 1931, str. 34.)
Pripisano: Hieronymus, De viris illustribus (73b–74a), Ad Magnum oratorem (74a);Cyprianus Thascus Caecilius, Ad Donatum (74a–78b), De habitu virginum(78b–84a), De lapsis (84a–93a), De unitate ...catholicae ecclesiae (93a–100b), Dedominica oratione (100b–109b), De mortalitate (109b–115b), De opere etelemosinis (115b–122a), De bono patientiae (122a–128a), De zelo et livore(128a–132a), Adversus Demetrianum (132a–137b); Johannes Damascenus, Liber gestorum Barlaam et Josaphat (138b–233b).Zapiski stiškega profesa Gregoriga iz l. 1657: o spravnih daritvah v Stični 7. marca 1657 (64a), o Turkih in Benečanih (66a), o papežu Aleksandru VII. in Benečanih (101b).Fizični opis: Foliji v kolektarju, v katerem je poleg drugih avtorjev zastopan tudi Janez Damaščan, so velikosti 29,9 x 18,7 cm. Foliji so obrezani, vendar dobro ohranjeni. Zapis v romanski minuskuli je enokolonski. Besedilo je izpisano s temno rjavo tinto. Incipiti, ekspliciti in začetki odstavkov so izpisani z rdečo, začetnice pa so včasih poudarjene z rumeno tinto. Današnja vezava (rjavo usnje čez karton) je iz let 1765-1780.Okras: Kodeks krasi 115 kaligrafskih inicial različne velikosti (do 8 vrstic), izpisanih z rdečo in črno tinto. Iniciala C (f. 138v) na začetku knjige Janeza Damaščana je izdelana v kombinaciji rdeče in črne tinte. Deblo črke je razcepljeno, vitice, ki zapolnjujejo slikarski prostor, so z dvema okrasnima sponkama pripete na deblo črke. Nataša Golob inicialo pripisuje t. i. Avguštinovemu mojstru.(Katalog rokopisov; Germ 2005, str. 113; gl. tudi: Kos-Stele 1931, str. 27-28; Golob 1994, str. 181; Lackner 2001.)
Fizični opis: Foliji v kodeksu, ki je na koncu pomanjkljivo ohranjen, so velikosti 29,8 x 21,1 cm. Foliji so obrezani in precej poškodovani. Zapis je enokolonski, pisava je romanska minuskula. ...Besedilo je izpisano s črno tinto, medtem ko so incipiti, ekspliciti in številke poglavij izpisani z rdečo tinto. Današnja vezava (vogali in hrbet iz belega usnja, platnice iz kartona, prevlečenega z rjavim pološčenim papirjem) je iz let 1765-1780.Okras: Kodeks krasi ena večja slikarsko zasnovana iniciala (f. 20v) in več sto do 4 vrstice visokih kaligrafskih inicial, izpisanih z rdečo ali črno tinto. Rdeče začetnice so včasih okrašene z drobnim trilistnim vrhom, medtem ko imajo črne dodano piko rdeče barve. Iniciala D na f. 20v ima tako zaokrožen trebuh, da bi jo lahko zamenjali z veliko črko O. Izrisana je z rjavo tinto, telo je razcepljeno, črkovno polje pa zapolnjeno z dekorativnim vitičevjem. Iniciala ni kolorirana, kar najbrž pomeni, da je ostala nedokončana. Na isti strani je zanimiv detajl iniciale Q, ki ima kot edina v vsem kodeksu vrisan moški obraz. Obličje je duhovit srednjeveški croquis, ki ga lahko razumemo kot avtorski podpis anonimnega mojstra.(Germ 2005, str. 80; gl. tudi Kos-Stele 1931, str. 30-31; Golob 1994, str. 183-184.)
Zapisek psalma iz 13. stol. (1a) in stiškega profesa Gregoriga iz 17. stol. (2b)
PDF