Pokop v Emoni Bernarda Županek; Alenka Miškec; Špela Karo ...
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2022, Letnik:
24, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih grobiščih ob glavnih ...vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja. Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izjemoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi. Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obrambo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet. Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amuletov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov.
Leta 2002 so na pobočju Gorjancev v bližini Gorenjega Suhadola naleteli na večji depo bronastih predmetov. Sestavljajo ga napadalno orožje, orodje, nakit, pločevina in ingoti. Časovni razpon ...predmetov sega od srednje bronaste dobe do začetka mlajšega obdobja kulture žarnih grobišč. Primerjave za večino predmetov iz depoja se najdejo v depojih druge stopnje KŽG iz Karpatske kotline in z zahodnega Balkana.
Z najdišča Gradec pri vasi Krn v Posočju izvirajo arheološke najdbe nakita, bronastih posod, orodja in orožja iz starejše in mlajše železne dobe, ki jih je izkopal nepooblaščen iskalec ...arheoloških najdb z detektorjem kovin. Med najdbami sta posebno pomembna bronasta figuralna situla iz konca 5. ali začetka 4. st. pr. n. št. ter bronasta čelada etruščansko-italske vrste iz 2. oz. začetka 1. st. pr. n. št. Terenske raziskave so pokazale, da je najditelj predmete izkopal iz žganih grobov, medtem ko je bila čelada morda prej votivni predmet kot grobni pridatek. Odkrit je bil tudi nedotaknjen bojevniški grob iz poznolatenske stopnje LT D1. Menimo, da je Gradec pri Krnu verjetno povezan z gorsko potjo, ki so jo v železni dobi uhodili po rudonosnem območju med dolino reke Soče in Bohinjem.
Na sedlu severno od gradišča na Jelenšku nad Godovičem pri Idriji sta iskalca “ajdovskega zaklada z Jelenška” naletela na železnodobne grobove z bogatimi pridatki. Odkritju je leta 1993 sledilo ...zaščitno arheološko izkopavanje. Raziskanih je bilo 37 planih žganih grobov. Grobni pridatki kažejo zelo uniformno podobo in grobišče datirajo v mladohalštatski stopnji Sv. Lucija IIb2 in IIc. Med pokopanimi so bili bojevniki, rokodelec (livar), ženske in morda otroci. V članku kratko predstavljamo način pokopa in grobne pridatke ter utemeljujemo datacijo najdišča na primeru fibul. Sledi pred- stavitev nekaterih opažanj in izhodišč za analizo pomena najdišča v starejši železni dobi, ko je bil Jelenšek na meji dveh zahodnoslovenskih halštatskih skupin, posoške (svetolucijske) in notranjsko-kraške.
V času kulture žarnih grobišč, zlasti v prehodnem obdobju v starejšo železno dobo se je na Gorenjskem izoblikovala posebna kulturna skupina, ki jo označuje vrsta njej lastnih značilnosti: 1 – ...naselbine v več nivojih z jedrom na vzpetini oz. naravno zavarovanem kraju in spodnjim naseljem v dolini/ kotlini (Kranj, Bled, Mengeš, Ljubljana), za katere menimo, da prestavljajo središča lokalnega značaja; 2 – žgan pokop tako v planih grobovih/grobiščih kot tudi v gomilah, pogosto s centralnimi grobnimi kamrami; 3 – grobovi so pretežno opremljeni s skromnimi pridatki, izjeme predstavljajo le nekateri grobovi z večjim številom keramičnih posod, ki tvorijo jedilno-pivske servise in nekateri bogatejši ženski grobovi, ki izstopajo po svojem nakitu. Moški grobovi so povečini skromno opremljeni, v starejšem halštatskem obdobju v njih praviloma ni orožja. Do sprememb v prilaganju orožja v grobove je prišlo v mlajšem obdobju, kar pa ni značilno le za Gorenjsko, temveč je veliko širši fenomen. Kljub očitnim podobnostim in stikom Gorenjske s sosednjimi kulturnimi skupinami, kot so skupina Breg/Frög na Koroškem in štajersko-panonska skupina, estenska in svetolucijska skupina ter dolenjska skupina, so razlike med njimi tako evidentne, da v samosvojost gorenjske ali gorenjsko-ljubljanske kulturne skupine v halštatskem obdobju ni za dvomiti.
notranjsko-kraška skupina se na osnovi vseh dosedanjih arheoloških raziskav, zlasti najnovejših (arheološka izkopavanja, lidarska snemanja s terenskimi preverjanji), kaže kot izredno kompleksno ...strukturirana socialna tvorba, kar zadeva tako značilnosti njene poselitve kot družbeno sfero. Svojo vlogo so zagotovo igrale geografska razgibanost prostora in naravne danosti za poselitev, kot so na eni strani notranjska polja in podolja s svojimi obrobji ter na drugi strani Kraška planota, kar je pogojevalo boljšo ali slabšo povezanost posameznih lokalnih skupnosti v okviru celotne kulturne skupine. novejše raziskave so pokazale, da so bile skupnosti teritorialno dobro organizirane in so svoj teritorij nadzorovale in varovale, kar najbolj jasno nakazujejo obrambne zapore na severnem kraškem robu. Glede na različnost v načinu pokopavanja ter na specifičnosti v nošnji/nakitu pridejo do izraza tudi druge fasete njene identitete, njene družbene strukturiranosti. Po samosvojem kulturnem izrazu se jasno razlikuje od sosednjih kulturnih skupin.
V članku obravnavamo skupino predmetov iz starejše železne dobe, ki so jih v devetdesetih letih 20. stoletja nestrokovno izkopali na območju Ulake nad Starim trgom pri Ložu. Predmeti so bili grobni ...pridatki in del jih izvira iz dekliškega skeletnega groba. Datacijo v starejšo železno dobo nakazujejo v prvi vrsti fibule – čolničasta, kačasta in certoške. Grobovi in posamične najdbe z območja naselbine nakazujejo, da je bilo v starejši železni dobi na Ulaki gradišče, ki je verjetno po zatonu Križne gore prevzelo vodilno vlogo v Loški dolini.
Arheološki strokovni javnosti je Zagorje ob Savi znano že več kot stoletje, odkar so konec 19. stoletja naključno odkrili grobove iz starejše železne dobe. Leta 2011 so tod potekala zaščitna ...arheološka izkopavanja, ki so doprinesla k poznavanju najdišča in pokazala na njegov pomen. Odkritih je bilo 9 skeletnih grobov, od katerih sta bila dva otroška, dva ženska in pet moških. Izstopata grob z bronasto pasno garnituro ter grob z dobro ohranjenim ženskim okostjem in pridanimi jantarnimi jagodami, bronastim lasnim obročkom, kačasto fibulo ter lončkom. Odkrite so bile še druge najdbe, ki kažejo, da je na istem prostoru v pozni bronasti oziroma zgodnji železni dobi obstajala naselbina.
Najdbi fibule in sulice, odkriti nad Savo pri Litiji, dodatno osvetljujeta fenomen planega skeletnega pokopa, ki se je ob koncu halštatskega obdobja uveljavil v Zasavju.
V članku so celovito predstavljeni sledovi poselitve iz zgodnje bakrene dobe, odkriti v letih 1988 in 1989 ob gra- dnji orglarske delavnice v Spodnjih Hočah. Raziskave so med drugim razkrile pet ...naselbinskih jam, jame za stojke ter lončenino in kamnita orodja iz tega časa. Keramično gradivo kaže tehnološke, oblikovne in ornamentalne značilnosti lasinjske kulture in ne odstopa od gradiva, ki ga poznamo iz sočasnih bližnjih naselij v Podravju in Dravinjskih goricah. Povezave se kažejo predvsem s sočasnimi naselji na Dolenjskem, Gorenjskem in Štajerskem, v nekoliko manjši meri z naselji v Prekmurju in na zahodnem Madžarskem.
Novejše raziskave na območju svetolucijske halštatske kulturne skupine, poimenovane tudi kot posoška skupina, ki je poseljevala razen zgornjega Posočja tudi Bohinjski kot, Cerkljansko in zgornjo ...dolino Nadiže, so pokazale, da je bila poseljenost mnogo gostejša, kot je bilo znano pred tem, kar zadeva predvsem sredogorje Julijskih Alp. Glede na doslej odkrite drobne najdbe sklepamo na poselitev teh predelov v kasnem obdobju svetolucijske skupine. V obdobju, ozna- čenem kot stopnja Sv. Lucija IIa–b, je opazen tudi gospodarski vzpon naselbine na Mostu na Soči kot protourbanega središča celotne kulturne skupine, ki je bila po vsej verjetnosti teritorialno organizirana. Na osnovi doslej opravljenih analiz nekropole na Mostu na Soči pa so predstavljeni na eni strani kazalci vplivov in stikov svetolucijske skupine s sosednjimi in tudi zelo oddaljenimi kraji oz. kulturnimi skupnostmi, na drugi strani pa indikatorji družbene strukturiranosti in diferenciranosti. Pomemben nov element v okviru ritualno-religiozne sfere pa predstavljajo arheološka najdišča v nenavadnih naravnih okoljih, za katere se ponuja razlaga o svetih krajih, kjer so se odvijali posebne vrste zaobljubni obredi. Na koncu je postavljeno tudi vprašanje o pismenosti in etnični pripadnosti svetolucijske halštatske skupnosti.