MOJI SPOMINIRojen sem bil 21. septembra leta 1901 v kmetski hiši, takrat je kraj spadal pod naselje sv. Peter pri Gorici št. 168, sedaj Volčja Draga št. 80. Moj oče je bil kmet – zidar, imenoval se ...je Jožef . Mati je bila kmetica – delavka, pred poroko je hodila delat v tekstilno tovarno pri Podgori. Hiša je bila enonadstropna z dvema spalnima sobama in podstrešjem ter senikom nad štalo in kletjo.Naša rojstna hiša je imela kuhinjo, dnevno sobo »mezat«, štalo (hlev) in klet. V sredini je bila kuhinja, desno od kuhinje »mezat« in peč za kruh. Vstop v kuhinjo je bil naravnost iz dvorišča. Hišna vrata so bila enojna. Takoj ob vstopu v hišo je bila okrog dva metra dolga stena, nekak vetrobran. Na levi strani, takoj za vrati je bila polica, zgoraj za škafe, vedra za pitno vodo, spodaj kotel za zbiranje hrane za prašiče. V kotu nasproti vrat je bila »vintla« skrinja za kruh, zraven mala omara, okna, vrata za v »mezat«, vrata peči za kruh in ognjišče okrog pol metra visoko. »Mezat« je bil štiri metre dolg, bolj ozek, zraven je bila shramba »šaleroba« z vrati, ki so vodila na dvorišče. Hlev za govejo živino je bil levo od kuhinje z prostornino 4×4 in klet 4×3. Štiri metre pred živinskim hlevom je bila »jama« gnojnica za spravljanje gnoja in nekaj metrov stran so bili svinjaki. Zraven svinjakov za gnojnico, je bilo zidano stranišče in greznica. Nad svinjaki v podstrešju je bil »kurnik« kokošnjak. Za svinjaki je bila lopa za shrambo stelje. Vstop na dvorišče je bil naravnost iz ceste. Na desni strani je rasel star oreh, na levi pa neko drugo drevo. Proti zahodu so bili tudi orehi (tri ali štiri) in vmes lešniki. Iz dvorišča je peljala pot na hrib, kjer so bili vinogradi, nasad češenj, jabolka, smokve ter razno drugo sadno drevje. Najbolj mi je ostala v spominu jablana sv. Ane, ki je rasla na sredi hriba! Na koncu desne strani hiše je bila mala steza, bližnjica za v »Gmajno« k sorodnikom. Za svinjskimi hlevi je rasla že precej stara hruška in razno drugo sadno drevje. Posebno rad sem imel hruško, ker je vsako leto rodila tečen sad, kjer so včasih gnezdili »gardolini« liščki, v poletnem času pa živele in žvrgolele lastovice, ki so gnezdile pod napuščem (linde) hišne strehe. Ob stezi za »Gmajno« je rasla (na grivi na levi strani) precej stara jabolka, malo naprej na vogalu senožeti, stara češnja, pod stezo pa dva grma lešnikov.Moja rana mladostOčeta sem izgubil, ko sem bil star štiri let in pol. Pravili so mi, da je umrl zaradi rane na želodcu. V družini nas je bilo šest otrok: Jožef, Felicita, Frančiška, France, Jožefa in zadnji jaz Ivan. Mojega očeta se bežno spominjam. Bil je srednje postave in je imel sive brke. Z očetovega pogreba se spominjam samo to, da je bilo na našem dvorišču mnogo ljudi. Takrat se še nisem zavedal, kaj sem izgubil, ko sem zgubil očeta. Zavedal pa sem se pozneje, posebno v letih, ko sem bil najbolj potreben njegovega vodstva t.j. do moje zrele fantovske starosti! Kolikokrat sem sanjal o njem in nato se zbudil razočaran! Večkrat, ko sem napravil katerikoli napako t.j. da nisem ubogal, se pretepal z prijatelji (v moji rani mladosti sem bil zelo dinamičnega značaja) in za vse to sem bil doma kaznovan, včasih pa tudi od drugih ljudi, sem si mislil: »Če bi bil moj oče še živ, bi verjetno do tega ne prišlo.« O njem so mi pravili, da je bil dober ali strog vzgojitelj. Koliko solz sem pretočil zaradi tega!Tudi moja mati je bila stroga in resna vzgojiteljica, ali nje nisem tako ubogal s palico, kot bi očeta samo na pogled. Je bila pač ženska in mati z mehkim srcem. Sem ji pa večno hvaležen za vse dobrote, kakor tudi za kazni, ki mi jih je naprtila, ker če bi tega ne bilo, kaj bi nastalo iz mene?Poleti, ko so nosile ženske prat na Lijak, je bilo zame veliko veselje, da so me vzele s seboj in sem se kopal in učil plavat. Ko sem bil star okrog šest let, sem že nosil bratu zajtrk in kosilo k opekarni, kjer je bil zaposlen, opravljal sem lažja dela na kmetiji ter pomagal potiskat »barelo«, ko so vozili prodajat češnje v Gorico. Tako sem bil srečen, ko mi je mama, ko smo prodali češnje in smo šli v gostilno na eno »župco« naročila pol porcije golaža in en kornet kruha. Posebno pa sem bil zadovoljen, ko mi je iz izkupička od prodanih češenj kupila novo obleko. Peljala me je v trgovino in je rekla prodajalcu: »Tu za tega fantiča je, ampak ne za takšnega kot sedaj, za takšnega kot bo prihodnje leto«. Sukno je bilo iz bombaževine. Stric Toni iz »Gmajne« je kadil pipo in jaz sem mu hodil kupovati tobak v gostilno na Volčjo Drago. Včasih prav z nevoljo. Ko mi je pa Giovani, njegov sin, posodil star obroč od kolesa (bicikla) in sem si sam napravil en ročaj za potiskanje, da ni bilo treba tolči s palico, me ni bilo treba dvakrat prositi. K sv. maši smo hodili v Renče. Poleti in pozimi ob 10 uri. Vsi dečki smo imeli naš prostor pred oltarjem pod strogim nadzorstvom cerkovnika in starih možakov, ki so sedeli v klopeh ob oltarju. Včasih smo jo pa le kakšno skuhali. Ker smo bili pomešani Volčjadragarji , Bukovčani in Renčani in vsi bi radi zvonili pri povzdigovanju, nas je vdrla cela skupina v zvonik in namesto da bi zvonili, smo se pretepali. Ker cerkovnik ni slišal zvoniti, je prihitel v zvonik, zaprl vrata, sam pozvonil, potem pa po dva prijel za ušesa in nas peljal pred oltar. Po končani sv. maši nas je zatožil g. župniku, da nas je še on narahlo zlasal in s par poučnimi besedami odpustil. Kazen, ki sem jo prejel ni bila huda, čeprav so nas vsi verniki gledali, kako nas je cerkovnik spremljal pred oltar, bilo pa nas je strah, kako bo doma. No, šiba je prišla na svoj račun. Pred cerkvijo je neka ženica prodajala kolače : okrogle, zobčaste z luknjo v sredini, po en sold t.j. dva vinarja; ploščati – podolgovati, pomešani z mandljemi, pa dva solda ali štiri vinarje. Redko kdaj sem bil tako srečen, da sem si privoščil te dobrote, dokler se nisem zaposlil pri opekarni.Pri stricu v »Gmajni« so zredili enega vola doma in enega so kupili. Z bratrancem Tončetom (Avguštin) sva zgodaj spomladi hodila orat. Včasih sva začela že ob zori, zajtrkovala pa sva ob osmih. To pa zato, ker gospodar, ki sva mu orala, ni vedel ob kateri (uri) bova prišla in se je zanašal na drugega. Bila sva lačna, da je kar krulilo po trebuhu. Jaz sem »gonil« vodil živino, Tonče je pa »drevaril« .V šolo sem začel hoditi šolsko leto 1908-1909. Bil sem srednje nadarjen. Prvi in drugi razred smo hodili dvakrat na dan. Pouk je začel ob osmih zjutraj in je trajal do desete ure. Popoldne pa od ene ure do treh, kadar smo imeli verouk, pa do štirih popoldne. Šola je bila v Bukovici v hiši (Abramiča) »Kuharja«, sedaj last Mlečnika. Od doma do šole je bilo pol ure peš. Pozimi smo najraje hodili kar čez polje, kjer so bili jarki z vodo zamrznjeni in smo se drsali po ledu. Včasih pa se je zgodilo, da se je led prelomil in smo zagazili v ledeno vodo. In seveda ni bilo kje se sušit in tudi časa ne. Edino kar smo lahko napravili je bilo to, da smo se sezuli in spraznili vodo iz čevljev. Ko smo dospeli v šolo in nas je učiteljica opazila, da smo mokri, nas je najprej kaznovala s šibo po roki, nato smo se morali sezuti, da so se krpe osušile.Čez potok pri Hmetovih (Volčja Draga) je bil zgrajen nizek mostiček »brva« in ograjen z železno ograjo. Nekoč v zimskem času sem poskusil prilepit oziroma se dotaknit z jezikom mrzle ograje. K sreči, da sem ga odtegnil takoj proč, ker drugače ne vem, kako bi končal, ker se mi je jezik samo v tistih par sekundah zalepil na železo, tako da mi je ostal košček kože na železu. Žal, da niti v prvih razredih, niti pozneje nismo imeli časa za igranje. Res, da smo bili vsi kmečko – delavski sinovi in hčerke in smo imeli zadosti telovadbe pri opravljanju domačih del, bi bilo vseeno koristno, ko bi se tudi v šoli med odmorom, malo bolj sprostili. V prvem in drugem razredu nas je poučevala učiteljica, menda se je imenovala Štrekelj. Tretji, četrti, peti in šesti razred pa učitelj Musič. Učitelj je bil lovec in je imel lovskega psa. Mene je, posebno ko sem bil za kaj kaznovan ali pa tudi ne, poslal iskati psa (stanoval je pri »Kuharju«), da sem ga dobro opral (umil).Vsakokrat pa sem moral sporočiti, da umivam učiteljevega psa, da ni bilo doma šibe… V šoli je potekalo življenje približno enako, kot vsem učencem osnovnih šol tudi sedaj, samo da smo imeli mi več strahu in spoštovanja do naših učiteljev, kot ima današnja mladina in tudi disciplina je bila bolj stroga!En dogodek, ki mi je ostal posebno v spominu: sošolec Pepi Beltram »Nardinov« (Bukovica) pride en dan v šolo z novo škatlo za svinčnike in peresa. Škatla je bila izdelana na dva predala, takšna kot sem si jo jaz že davno želel, ker sem imel eno majhno in staro, ki jo je verjetno rabil že moj brat Pepe. Z Beltramom sva se zmenila, da napraviva zamenjavo: on mi da svojo novo škatlo in jaz njemu mojo staro in še zraven deset »soldov« – t.j. bilo dvajset vinarjev. Po nekaj dneh našega dogovora, sem jaz spravil skupaj deset soldov – se ne spominjam, kdo mi jih je daroval, ter sva napravila dogovorjeno zamenjavo v prisotnosti sošolcev. Čez nekaj dni, v času moje odsotnosti, je Beltram vzel svojo prejšnjo škatlo, ki je bila na šolski klopi pred mojim sedežem, jo spraznil ter postavil prejšnjo staro na mesto ali brez desetih soldov, ki sem mu jih jaz doplačal za novo. Ko so mi sošolci povedali in sem tudi sam opazil, kaj se je zgodilo, sem zahteval od Pepeta, naj mi vrne mojo škatlo in še deset soldov. On ni hotel slišati ne eno in ne drugo. To me je razjezilo in sem mu prislonil eno klofuto, da ga je udarila bolj šolska klop kot roka! Učitelj je sedel pred katedrom. Ko je zaslišal udarec in nato jok, je vstal, vzel palico in prihitel k nama. Pepi je sedel v predzadnji klopi, jaz pa v zadnji. To se je dogodilo, ko sem hodil (menda) v peti razred?Učitelj je hotel vedeti, kaj se je zgodilo. Povedal sem mu zakaj sem ga udaril in bil sem prepričan, da bo dal meni prav! Ko pa sem namesto pravice dobil še z palico po plečih, me je tako razjezilo, da sem skočil na Pepeta in
V drugi svetovni vojni je stavba spremenila namembnost in postala vojašnica, kasneje pa bolnišnica.Slikano 1942, Julka Škrinjar, Mirko Škrinjar — Šlosarjev ter otroka Saška in Sonja.
Čas italijanske okupacije je bil za Sežano tudi čas nekaterih pridobitev. S fotografijami jih je obeležila Mici, ki je takratdelovala kot edina fotografinja na tem območju. Ena od teh pridobitev je ...bila most čez južno železnico. Zgrajen je bil, da bi se izognili morebitni nesreči pri prevozu streliva v smodnišnico (pulverjero) ali iz nje. Cesta proti Lipici je bila pred tem speljana čez železniške tire. Smodnišnico so začeli graditi leta 1933. Istega leta so most tudi slovesno predali namenu.
