Na fotografiji Slavkov nono Jožef Križman z bikom osemenjevalcem. Po vojni so ‘komunarji’ prepovedali normalno spolno razmnoževanje med živalmi in in pripeljali v vasi umetno osemenjevanje. Možje ki ...so umetno osemenjevali, so prihajali na vas navadno z motorjem. In njih, ker ljudje niso poznali besede osemenjevalec, so poimenovali “bk na motorji”.
Krave se napajajo v kalu. Na Mršah je hrib Hrib, kjer se z njega odpira razgled od Triglava do Snežnika, najlepši je ob lepem sončnem zahodu. Razgled sega do Gradeža in Barbane v Italiji. Ampak ...mršanski otroci morja niso pogrešali. Imeli so tri velike kale, v katerih so se lahko kopali. Prednost so imeli fantje od štirinajstih let dalje, mlajši so se lahko pridružili, ampak ne vedno, ker so starejšim preveč nagajali. Plavali so s plohi ali pa napihnili ‘šlauf od bicikla’, da jih je držal na vodi. Fantje so imeli očiščen velik in globok poljski vece ali ‘kanduot’ v žlebu na Laučini. Tako so se lahko kopali v čisti vodi, a je bila tako mrzla, da ni bila priporočena majhnim otrokom. Ob nedeljah so otroci obiskovali nedeljsko mašo, popoldan pa večernico. Od maše domov so se dekleta menila, da bi se tudi sama okopala v kalu. Po kosilu so se nekega dne zbrala pri kalu za hišo Šimonovo. Bilo jih je pet, starejša je imela enajst let, ta mlajša pa sedem. Za skednjem so si punce vzele deske, plohe, in šle na kal po Mlaki na Barišče, na največji in najbolj oddaljen kal. Da si ne bi umazale oblek, so si slekle vse, ostale gole in obleke skrile v ograjo. Blato jim je segalo do kolen. Seveda so se smejale. Skakale so po vodi in se škropile. Nekdo pa jih je videl in pripeljal fante h kalu. Začeli so jih dražiti, se smejati in metati kamenje, da bi prišle ven. Bile so popolnoma gole in zaradi sramu niso hotele ven. Fantje so seveda vzeli obleke in jih nesli daleč proč od kala. Dekleta so bila primorana priti iz kala in stekle so se obleči. Oblekle so se kar umazane od blata, saj se niso mogle nikamor obrisati, saj so jih fantje gledali in se smejali. Samo starejša ni šla ven. Začela je jokati. Ker jo je bilo preveč sram, se je še bolj potiskala v vodo. Usmilil se je je starejši mulc in ji vrgel obleko, da se je oblekla kar v vodi in prišla nato ven. Tako se je končal poučni dan plavanja. Seveda je glas prišel tudi do mater in šele nato je bil ogenj v strehi. Vse matere deklet so se naslednjo nedeljo zbrale pri Šimonovih in se pogovarjale, kaj bi bilo treba storiti, kako jih kaznovati. Slavko je njena mati pred ostalimi materami in hčerami kaznovala tako, da jo je dala na kolena, ji povlekla krilo gor, hlačke dol in jo namahala s šibo po goli riti. Od jeze in sramote Slavka ni niti pisnila, je pa mami in sestri zamerila do današnjega dne, saj nobena druga mama ni svoje hčere kaznovala, razen njene.Krave so se tudi izgubljale, seveda, medtem ko so jih otroci pasli. Krave so imele zvonce okrog vratu, ravno zato, ker so se pasle po grmovju. Nekega dne so fantje prišli na skrito in kravje zvonce zapolnili s travo. Dekleta niso več slišala kravjih zvoncev in so začela tekati in iskati krave, ampak zvoncev ni bilo slišati od nikjer. Potem so začela klicati krave po imenih: Sivka, Belka, Liska – da bi se oglasile, pa se ni slišalo nič. Ko so skoraj obupale, se je zvonec odmašil in krave so spet zacingljale; včasih blizu, včasih na drugem hribu. (Brkinske stezice)
Pred nami je mesec julij, ki mu pravimo tudi “mali srpan” in je od nekdaj veljal za mesec žetve in mlačve. Na fotografiji žanjice s srpi na njivi pri žetvi v šmarski okolici. Foto: Slavko ...Ciglenečki Prispeval: Jožef Čakš
Bo ben taku, da bo prou je film, ki ga je pripravila Brkinska folklora in v kateri igra med drugimi tudi Slavka, ki predstavlja žanjico. O njih je napisala pesem, ki je dovolj zgovorna, da ni ...potreben dodaten opis. Žanjice Zjutraj v rani ure vstale, na njivo s srpi se podale, da še pri hladu žeti njivo začele, predno je sonce vstalo, že kos njive požele. Žanjicam na njivo prinesli soza fruštik mleko in kuhano preso, da so se naužile in moči udobiles srpi mahale, da bi prišle na konec njive. Ni in ni bilo tega konca, bale so se vedno več svetlega sonca, da pot in žeja jih je martrala do konca, da so jesih in vodo pile kar iz lonca. Okrog so se ozirale, da bi v bližini drev zagledale, samo za nekaj minut, da bi se malo odpočile, si hrbet zravnale in se na tla ulegle. Če sence ni bilo, so se v sonce zagledale. Ali kmalu majhna senca bo, dve stopinji in pol, da kmalu spre pospravile bodo in šle domov, kjer so jim napravili južne polno skledoin jo postavili na mizo na sredo. Ko so se južne dobre naužilein se do dobrega odpočile, odpravle so se nazaj, kot bi se obnovile, da so za videža prišle na konec njive. Zapisano 25.2.2002
Prihaja čas vročih dni in žito bo zrelo za žetev. Ob pogledu na fotografijo se spomin obudi na dni, ko smo to počeli drugače, kot to počno danes, saj je bilo več družabnosti in medsebojne pomoči. To ...je bil praznik na kmetiji, za malico je bil obvezen bel kruh, nekaj prekajenega, fižolova ali paradižnikova solata, potica in najboljša pijača kmetije, za otroke pa domač bezgov sok ali voda. Malicalo se je kar na njivi, v polkrog smo razporedili požete snope, da nismo sedeli kar na zemlji v sredino se je pogrnil prt in nanj naložile vse dobrote za malico. Pri žetvi je sodelovala cela družina in naprošeni sosedje za pomoč. Otroci smo pobirali klasje, ki je ostalo za žanjicami, ki so žele z srpi, možje so vezali snope in jih zlagali v red ,da smo potem naložili na voz in odpeljali domov ali kopice kjer se je še malo sušila slama. Zlaganje kopic je bilo posebej zahtevno delo saj so morale biti tako zložene, da klasja ni morebitna toča že kar na njivi omlatila. Snopi zloženi v late na kozolcu ali pa marofu so se sušili in čakali na mlačev. Kadar se je rabila slama za streho, potem je bila mlačev ročna s cepci, da se ni poškodovala slama, drugače pa strojno z mlatilnico. Žito smo seveda potem očistili plev s posebnim strojem na ročni pogon in čisto žito potem spravili v kaščo v posebne pregrade (ahkarje), žito smo tudi prebirali v deževnih dneh za seme za naslednjo žetev. Morala so biti lepa in ne poškodovana brez plevela, le makova semena so lahko ostala med žitom. To opravilo je bilo predvsem za stare mame in starejše ženske.Na fotografiji od leve: Marija Verdel, Majda Vrečer, Lidija Vrečer, Branko Verdel, Alojzija Šibanc, Jože Verdel, Anton Šibanc II. in Anton Šibanc III.Fotografijo je posneta s KODAK kamero v juliju 1966.Prispeval: Bojan Vrečer (VREBO)
Svetniški in astronomsko-astrološki koledar.Vezava: 101 cm dolg in 10 cm širok iz dveh delov zlepljen list, ki je enkrat po dolgem in osemnajstkrat po širokem prepognjen ter tako razdeljen v 36 ...kvadratov. Na spodnjem robu se kot ovojni list nahaja še en tak kvadrat. Koledar je brez zunanje knjigoveške zaščite, zložen v sodobni škatli.Pisava: Besedilo ob slikah v gotski minuskuli.Okras: Barvne slike svetnikov in kmečkih opravil.
