Rudarske zgodbe in pripovedi je knjiga, v kateri je Tine Lenarčič zbral zgodbe in pripovedi z območja Trbovelj, ki so šle od ust do ust in se prenašale z generacije na generacijo. Knjiga je izšla ...leta 2004, izdali pa so jo pri Rudniku Trbovlje-Hrastnik, d.o.o..Slika na naslovnici je delo trboveljskega slikarja Jožeta Potokarja Cvrča.
Tone Seliškar: Šarabanka – pesem(vir: Tine Lenarčič (ur.) (1983): Slovenske rudarske pesmi, Zveza kulturnih organizacij Trbovlje, Trbovlje)Tone Seliškar (1897-1969) je bil po poklicu učitelj. ...Služboval je v več slovenskih krajih, med drugim v Trbovljah. V pesništvu je bil v 20. letih izrazit predstavnik socialnega ekspresionizma in upodabljal socialne tegobe proletarcev. Med njegovimi večjimi pripovednimi deli sta naturalistični roman iz meščanskega življenja okoli 1. svetovne vojne Nasedli brod in roman iz meščanskega življenja Tržaška cesta. Z mladinsko prozo (ki je prevedena v več jezikov) pa se je Seliškar dokončno uvrstil med najuspešnejše slovenske pisatelje.
Matija Lipužič: Trbovlje – pesem(vir: Tine Lenarčič (ur.) (1983): Slovenske rudarske pesmi, Zveza kulturnih organizacij Trbovlje, Trbovlje)Matija Lipužič (1888-1965) je bil rojen v Idriji, a je kot ...obratovodja, rudarski inšpektor in kasneje tudi kot direktor služboval v rudnikih po Sloveniji, tudi v Trbovljah. Diplomirani inženir rudarstva je bil zaposlen tudi kot profesor na Rudarski šoli v Celju in bil strokovni sodelavec SAZU-ja pri tehničnem slovarju.
Mateja Pešl: Rudar – pesemManca Pirc: Misli rudarjevega sina – pesem(vir: Tine Lenarčič (ur.) (1983): Slovenske rudarske pesmi, Zveza kulturnih organizacij Trbovlje, Trbovlje)
Rokopis datira v desetletji med 1580 in 1590. Je dobro ohranjen, a vseeno nepopoln. Pisava (26 vrstic na stran) je kaligrafski polustav z oblikami iz navedenega obdobja. V pravopisu spoznamo resavsko ...šolo z akcenti in spiritusi.Naslovi so pisani z rdečilom; inicialke so rdeče z zavoji. Vinjeti sta dve. Prva je ozka, iz belih pletenih trakov z rumenimi in zelenimi okraski. Druga je v »balkanskem stilu« - dva prepletena kroga v pravokotniku, pobarvana z rumeno, zeleno in rdečo barvo.Gre za skrajšani oktoih, v prvem delu samo z bogoslužjem za nedelje. V drugem delu je bogoslužje za delovne dneve, vendar za vsak dan samo en glas. Rokopis je sprva pripadal samostanu Studenica, od koder je bil odnesen l. 1697 ob razdejanju. Kasneje se je znašel v rokah raškega metropolita Grigorija, v 18. stoletju je pripadal raznim lastnikom, l. 1803 pa ga je dobil neki Djuro iz Zaumskega sela in ga kot dar vrnil Studenici. Očitno je, da ni utrpel škode kakor številni drugi rokopisi iz Studenice ob razrušenju in požigu l. 1813. Skoraj gotovo je, da ga je odnesel iz samostana Vuk Karadžić, ko je obiskal Studenico l. 1830, in tudim da je prišel rokopis v Kopitarjevo zbirko z Vukovim posredovanjem.(Mošin 1971)
Naslovna stran dela iz leta 1856, ki smo ji dodali še portret avtorja, čeprav ta ni podpisan, a so mu avtorstvo kasneje pripisali kasnejši duhovniki. Knjižica je bila namreč namenjena in izdana za ...posebno priložnost, ob posvetitvi prenovljene evangeličanske puconske cerkve, 12. oktobra 1856, in za to delo je bil zaslužen prav Aleksander Terplán.Drobna knjižica na osmih straneh vsebuje le deset kratkih hvalnih pesmi in pravil v cerkvenem delovanju, ki opevajo in posvečujejo dar oziroma áldov, kot piše AleksanderTerplán. Je pomemben in zanimiv spomenik, saj je bilo s tem v domači besedi okronano veliko delo, ki si ga je Terplán zadal – posvetitev prenovljene cerkve.
