Prvi spomladanski planinski izlet so mladi planinci iz PD Snežnik opravili že 31. marca 1984. Kot običajno so se tudi tokrat zbrali iz vseh bistriških osnovnih šol. Organizator srečanja je bila ...Planinska skupina in mentorji iz OŠ Knežak. Zbralo se jih je toliko, da so bila potrebna dva velika avtobusa. Za varnost so poskrbele mentorice in mladinski planinski vodniki. Ker je dan prej narava znova poskrbela za belo veselje, je bilo srečanje temu prilagojeno. Zadnji postanek so imeli v lovski koči Devin, kjer jih je pozdravil izkušen lovec in jim povedal marsikaj o lovstvu pod Snežnikom.Cilj, travnata vzpetina z višino 1169 m Planina nad Koritnicami zaradi snega ni dovolila na njen vrh! Pa nič zato.Mlada planinka Tjaša Kalčič je v svoj planinski dnevnik zapisala:»Sobotnega jutra smo se planinci naše občine zbrali pred OŠ v Ilirski Bistrici. Vsi dobre volje smo se z avtobusi odpeljali proti Šembijam, Knežaku in Devinu. Krenili smo proti Planini, ki se je iskrila v snegu. Še bolj pa se je v soncu bleščala pisana kolona planincev. Na skalnatem robu smo imeli počitek Navzdol smo se drsali po snegu na kosih polivinila. Povzpeli smo se še na drugi tisočak Devin. Videli smo Snežnik, Vremščico, Nanos, Žabnik, Učko in morje. Proti koritnicam smo prepevali in opazovali naravo. Peljali smo se mimo tovarne stolov Bač. Na gradu Kalc smo imeli proslavo. Videli smo izvir reke Pivke. Še si želim na takšen izlet!« Njen mentor Ivan Valenčič je še pripisal, da je planinka Tjaša prispevala tudi še nekaj člankov v glasilo Šolske planinske skupine «Snežnik«, objavili pa so ji prispevke v tudi Planinskem vestniku. Nasploh pa je marljiva in vestna planinka! Lepo, mar ne?(164/vč) Na sliki: Tik pod vrhom 1169 m visoke Planine so mladi planinci skupaj s svojimi planinskimi mentoricami in mentorji ob počitku tudi krepko pomalicali. Na desni planinska mentorica Dora Kalčič.
Tudi naslednje leto (1970) so se mladim bistriškim planincem, že drugič, pridružili pivški planinci iz OŠ. Njih 33 je vodila planinska mentorica Nevenka Torkar. Na sliki, v zeleni vetrovki, v prvi ...vrsti na levi. Že ob prvem planinskem druženju z Bistriškim planinskim podmladkom, pred letom dni v snegu na zasneženem Krvavcu, se je navdušila nad tovrstnimi planinskimi akcijami in takoj oblikovala samostojno šolsko planinsko skupino. Bili smo jih jako veseli. Toliko bolj, ker smo tega dne na Nanosu na orientacijskem tekmovanju za Memorial Janka Premrla Vojka, postali prvaki Primorske in toliko podpore prisotnih ni imela nobena ekipa. Sprehod po vrhu Nanosa smo zaključili še z obiskom Predjamskega gradu in položili šopek cvetja na grob očeta pesnika Dragotina Ketteja na košanskem pokopališču. Bilo nam je res jako lepo.VČ/609
Skupina mladih planincev iz OŠ Dragotin Kette iz Ilirske Bistrice na svojem rednem spomladanskem izletu, 23.3.1974 na Pivko k ostanku gradu Kalc. Po vsakoletni zimi so bili prvi pohodi v naravo in ...hribe vedno težko pričakovani in dobro obiskani. Vedno smo z mentorji in spremljevalci pripravili pester in zabaven program, tudi z drobnimi tekmovanji in bilo je vedno – veselo.Dostikrat so se nam pridružili tudi starejši izkušeni planinci in nam povedali marsikaj zanimivega o krajih in ljudeh, ki smo jih obiskali. Tu prepoznamo upokojenega gozdarja Jožeta Delosta s klobukom, ki je bil tudi nekaj let oskrbnik koče na Snežniku pa društveno tajnico Duško Cerjak ter mladinska vodnika Igor Muha in B. Logar. Tudi med udeleženci izleta prepoznamo marsikaterega mladeniča ali mladenke, ki so danes zrele in odrasle osebe. Foto Vojko Čeligoj.(vč/445)
Vilharjeva koča v Črnem dolu, ki jo je ilirskobistriško planinsko društvo zgradilo leta 1914, je bila zadnja planinska postojanka na slovenskem, ki jo je kakšno slovensko planinsko društvo zgradilo ...pred prvo svetovno vojno. Žal je prva svetovna vojna močno posegla v lastništvo koče. Po vojni so italijanske oblasti prepovedale vsa slovenska planinska društva in zaplenila premoženje, tudi ilirsko-bistriškega. Novi lastniki italijansko društvo CAI sezione Fiume, sotto sezione Bisterza kočo od zunaj popravili, ji dali novo ime: Rifugio Benevolo – Colacevish – Walluschnig, Conca Nera 1060m in jo svečano odprli 14. septembra 1930.Ilirsko-bistriški planinci so še vedno obiskovali Črni dol in kočo ob robu doline. Skrbeli so za »ruski grob«, preminulega ruskega ujetnika, ki je umrl pri sekanju dreves za vojne potrebe Avstrije med prvo vojno. Na sliki: Trije bistriški fantje zapisani planinstvu. Na obisku črnodolske koče: z desne Milan Šajn, dentist Ivan Biček in Ciril Samsa okrog leta 1932. Bili so tudi med organizatorji domačega planinstva tudi po drugi vojni. Na obnovitvenem občnem zboru 30. avgusta 1945 je Ivan Biček postal predsednik obnovljenega domačega planinskega društva, Milan Šajn pa društveni tajnik. 287/vč
Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je pomenil svojstven vrh planinske dejavnosti s planinskim podmladkom v PD Snežnik Ilirska Bistrica. Med leti 1970 in 1991 je podmladek PD štel 1.156 članov. ...V letu 1989 je društvo doseglo najvišje število članstva in se je z 11% v društvo zajetega prebivalstva povzpelo na 4. mesto v Sloveniji. Član PD je bil celo vsak 9. prebivalec občine Ilirska Bistrica. Mlade člane so pri planinskem delu vodili marljivi planinski vodniki in mentorji, praviloma prosvetni delavci na vseh osnovnih šolah in si prislužili številna priznanja in nagrade tudi republiška ter zvezna priznanja. Tako se je nekaj dnevnega nagradnega srečanja na Durmitorju v Črni gori udeležilo 12 pionirjev iz vseh bistriških šol planincev, dvoje mladih planincev se je za nagrado udeležilo evropskega srečanja v Švici. Doma pa so sprejemali obiske mnogih, ki so želeli videti kaj in kako delajo v Ilirski Bistrici s planinskim podmladkom.Je pa delo z mladimi bilo ne samo poučno, temveč tudi mnogokrat duhovito in prisrčno.Npr.: Ko je prvošolec planinec našteval kaj vse storijo, ko na planinskem izletu pridejo na cilj, je dejal da zavriskajo, zapojejo, se razgledajo po okolici in popijejo domačo nalogo! (Za domačo nalogo so morali namreč na izlet prinesti tetra pak s sokom). In Tonček: », … po končanem obisku gore smo se z vrha povzpeli navzdol. Tretješolka Irena pa je na proslavi 70 letnice PD Snežnik odgovarjala zakaj hodi v hribe in odgovorila: « … zato, ker je v hribih tako dober zrak, ki človeku sploh ne škoduje!«Pa srečno mladi planinci tudi v bodoče!Na sliki: Na planinskem izletu nad Ilirsko Bistrico, 1975 na Ravnice, izlet je vodil mladinski vodnik Vlado Dekleva.Vč/434
Vedno so nas Vojvodinski prijatelji pobratimi vabili na njihovo Fruško goro 539m, očitno so nam hoteli predstaviti tudi najvišji vrh Vojvodine Gudurički vrh 641m za kakšno drugo posebno priložnost. ...No in takšna priložnost se nam je pokazala junija 1988, ko je pobratimsko društvo Vršačka kula 399m iz Vršca, organiziralo Prvi zlet pobratimskih planinskih društev Jugoslavije.Nas deset ilirsko-bistriških planincev smo bili deležni posebne pozornosti. Že ob prihodu nas je sprejel predsednik planinskega društva iz Vršca Draksler in nas prisrčno pozdravil. Ob tem je pristavil, da je to, da Vas predsednik nekega društva v Vojvodini pozdravi v slovenskem jeziku, je to mogoče le v Vršcu. Povedal je še, da je doma iz Tržiča, da je prišel postaviti v Vršcu tovarno Tekstila, ker pa tu še niso imeli planinskega društva je ostal in ustanovil planinsko društvo. Lepo, mar ne?Že prvi dan smo naredili del poti do Planinskega doma, kjer smo prebivali v dneh našega druženja. Naslednji dan smo dolgo pešačili po ilovnati zemlji skozi nizko rastje in dosegli zaraščen nerazgleden Gudurički vrh, ki je s svojimi 641m najvišji vrh v Vojvodini. Nobenega občutka nismo imeli, da smo na nekem vrhu. Tu so nam gostitelji pripravili druženje ob ognju in pečenju debelih vojvodinskih klobas. Klobase smo si sami natikali na zlomljene vejice in jih nad ognjem obračali. Mnoge so nam nerodnežem padle v ogenj ali v pepel. Pojedli smo vse s pepelom vred. V povratku smo po nekaj urnem pešačenju obiskali še majhen zaselek s samostanom Mešić iz 12. stoletja in se vrnili utrujeni v planinski dom. V spomin na prehojeno pot smo dobili značke te poti. Bila so to pozna devetdeseta leta in Jugoslavija je že pokala po šivih. Na srečanju so manjkali pobratimi iz Hrvaške, Črne gore in Kosova, tudi Makedoncev se ne spomnem. Tisti, ki pa smo bili tam, nam je bilo lepo. Mnogi so nam vrnili obisk in se udeležili naših zimskih pohodov na Snežnik. Z nekaterimi planinci iz Vršca še ohranjamo pisne stike. Posebej smo si bili dobri z družino Stanka Pece organizatorji mnogih srečanj. Drugi dan smo že odpotovali proti domu. Na ropotajočem šino busu kot pravijo motornemu vlaku, ki je vozil med Vršcem in Beogradom, nas je presenetil starejši čokati mož z vprašanjem: »Da niste vi možda iz Ilirske Bistrice?« Le kako je mož vedel od kje smo doma? Pa je rekel, »Pa tako ste glasni!?«. No, lepa reč. Pohvalil se je, da je s svojo enoto vojakov gradil v Bistrici Olimpijski bazen in še žalostno potožil, kako je bilo delo naporno, vročina je ubijala garaško ročno delo. Le kako mu povedati, da je bazen bil desetletja opuščen in da je danes enostavno zatrpan z zemljo. Vse delo zaman.Na sliki: Tu nekje je vrh Vojvodine. Med udeleženci srečanja pobratimov v Vršcu, je tudi deset planincev iz Ilirske Bistrice. Na sliki prepoznamo: Franca Godca, Duško Cerjak, Marjanko Hrabar, Sonjo Čeligoj, Marto Trampuž, Zvonko Tuta v skupini so bili še Drago Jaksetič, Vojko Čeligoj in dvojica, ki sta mi pobegnila iz glave. 202/vč
