Bistričani so dolga leta ohranjali navado, da so se vsako leto sredi avgusta, na dan Marijinega vnebovzetja, podali na Snežnik, na svojo goro. Po letu 1914, ko so odprli svojo prvo planinsko kočo ...»Vilharjevo kočo v Črnem dolu«, pa so se redno ustavljali tudi v Črnem dolu. Posebno jih je skrbelo za kočo po prvi vojni, ker je kočo zasedla najprej avstrijska vojska z ruskimi ujetniki nato pa so nove italijanske oblasti vse bolj kazale želje, da planinsko kočo zaplenijo, jo predajo italijanskemu planinskemu društvu ter hkrati prepovedo slovensko planinsko društvo. Zato so tedaj obiski črnodolske koče in »ruskega groba ob koči« imeli močan narodno obrambni značaj.Na sliki: prizor iz Črnega dola ob obisku dveh domačih planinskih družin: družine Domladis, Vencinovi in Žnideršič, Košomatovi, 21. avgusta 1923. Fotografijo je ohranila ga Alenka Žnideršič, najmlajša hčerka Antona Žnideršiča, na sliki v beli obleki ob dečku na levi. Kljub visoki starosti, skoraj sto let, je še prepoznala ljudi na sliki in zapisala vsa njihova imena. Obe družini sta bili močno vpeti v življenje Ilirske Bistrice. (325/vč)
Koča na Kozleku je res imela srečo. Zamisel, da bi planinski navdušenci iz vasi pot to našo troglavo goro postavili pravo planinsko kočo nad gornjo dolino reke Reke, je zbrala številne mlade ...domačine, ki jih je zamisel močno povezala v odločno delovno ekipo. Zgradili so ne le lično kočo tik pod vrhom te skoraj tisoč metrov visoke gore, simbola vseh vasi in krajev, v njenem vznožju, ampak jo vzorno oskrbujejo in izboljšujejo že skoraj trideset let.Temeljni kamen so vzidali 1. maja 1990, ko je to simbolno dejanje opravil petinsedemdesetletni Jože Mizgur najstarejši planinec – udeleženec prvomajskega srečanja na Kozleku, tega prvega maja. Člani planinske skupine iz Podgore so v naslednjih letih z izjemno delovno vnemo in skoraj brez sredstev opravili veliko delo. Denar so si prislužili z oskrbovanjem Planinskega doma na Sviščakih, z mnogimi akcijami pri zasajanju drevja in udarniškim oskrbovanjem nove koče. Koča je doživela svoj veliki dan – svečano otvoritev ob najmanj tisoč udeleženci ob prvomajskem srečanju, 1. maja 1994. Kočo je odprl dolgoletni predsednik PD Vojko Čeligoj, čestital je graditeljem za izjemen gradbeni uspeh in zaželel tako koči kot njihovim graditeljem obilo uspeha v zadovoljstvo obiskovalcev te naše prelepe gore. Aktualni predsednik PD Hinko Poročnik je podgorskim planincem vročil uradno vpisno knjigo, kot jo imajo planinske postojanke. Tako je koča že takoj ob otvoritvi dokazala, kako na mestu je bila pobuda o graditvi koče in kako zelo je Kozlek priljubljen med domačini. Obiskovalci so tega dne uživali tudi v kulturnem in glasbenem programu ter prelepem razgledu na Kvarnerski zaliv izpred koče, po Čičariji, Brkinih in okolici.Vrstile so se čestitke tudi sosednjih planinskih društev . Posebne zahvale so bili deležni marljivi graditelji: Boris in Marjan Prosen, Milan Pugelj, Janez Sedmak, Robert Grlj in drugi.Tega dne je na Kozleku prvič delovala tudi prava pošta s poštaricama Mirjam Jelinčič in Majdo Galekovič. Domači filatelisti iz vrst PND pa so za ta dan pripravili dotisk poštne dopisnice s sliko nove koče in poseben priložnostni poštni žig. Za oblikovanje je poskrbel domači likovnik Romeo Volk. (376/vč)
Vilharjeva koča v Črnem dolu pod Snežnikom 1000 m je bila zgrajena kot zadnja planinska postojanka pred prvo svetovno vojno na slovenskih tleh. Domače planinsko društvo, tedaj še kot ilirsko ...bistriška podružnica Slovenskega planinskega društva v Ljubljani, je odkupilo kočo gozdnih upravičencev v Črnem dolu, misleč, da jo bodo usposobili z manjšimi vlaganji. Ker pa je bila v izredno slabem stanju, so jo podrli in poprosili zidarskega mojstra Logarja, iz bližnjega Vrbova, da na istem mestu postavi novo kočo. Tedaj je vodil planinsko društvo Miroslav MARTINČIČ, 1948-1936, davčni uslužbenec, za gradnjo pa je bil zadolžen požrtvovalni društveni tajnik sodnik v Ilirski Bistrici dr. Fran KOUČA 1879-1952, na kar spominja marmorna plošča v koči.Svečana otvoritev koče, imenovana VILHARJEVA KOČA V ČRNEM DOLU, 1000 m, je bila ob številni udeležbi planincev 5. julija 1914. Ta letnica je bila izpisana tudi s strešniki na strehi koče in je še sedaj lepo vidna.Žal koča ni imela posebne sreče. Kmalu je začela prva svetovna vojna. Kočo so zasegle avstrijske oblasti v njej nastanile ruske vojne ujetnike, ki so izsekavali gozd za vojne potrebe. Na ta čas spominja ruski grob v bližini koče. Po končani vojni so italijanske oblasti zasegle kočo in jo leta 1927 predale italijanskemu planinskemu društvu, (Club Alpino Italiano Sezione Bisterza), ki so ga ustanovili po prepovedi slovenskega planinskega društva. Koča je bila odprta 14. sept. 1930 in dobila novo ime po treh italijanskih alpinistih (Rifugio Benevolo-Colacevich-Wallusnig, Conca Nera 1060m. ) Po končani 2. svetovni vojni je koča postala splošno ljudsko premoženje in predana gozdnemu gospodarstvu Postojna. Bistriški planinci so se po vojni usmerili na obnovitvi koče na Sviščakih in na Snežniku, Koča je samevala, dokler je niso marljivi bistriški taborniki prevzeli, jo temeljito obnovili in postala je pomemben nepogrešljiv objekt za številne taborniške aktivnosti.Na sliki: skupina Bistriških planincev, ki so 30. julija 1916, obiskali Črnodolsko kočo, da bi jo verjetno pripravili za predajo avstrijskim vojaškim oblastem. Na sliki prepoznamo sodnika Frana Koučo, sedi skrajno desno in Andreja Žnidaršiča, levi stoječi . Nad vhodom prvotna napisna tabla z imenom koče. (353/vč)
