Mengeš je s številnimi grobišči in utrjeno naselbino na Gobavici ter poselitvenim arealom neposredno ob vznožju gradišča eno pomembnejših najdišč gorenjsko-ljubljanske halštatske skupine. ...V članku so predstavljeni rezultati arheoloških izkopavanj iz leta 2003 na grobišču Zavrti, kjer so bili odkriti skeletni in žgani grob ter pokop kobile iz mlajšehalštatskega obdobja. Arheološka datacija je bila potrjena z radiokarbonsko analizo. Gre za izjemno odkritje, saj pokop celega konja v okviru pogrebnega obreda in kulta do zdaj iz gorenjsko-ljubljanske skupine še ni bil znan, prav tako je na Gorenjskem v tem času izjemen skeletni pokop. Analiza vseh skeletnih grobov iz starejše železne dobe iz Mengša je pokazala, da se je inhumacija pojavila že od konca 9./8. st. pr. n. št., tak način pokopa se je ohranil tudi v mlajšehalštatski čas. Nova odkritja potrjujejo, da je bil Mengeš v starejši železni dobi na meji interesnih območij posameznih skupnosti, še posebej svetolucijske in dolenjske halštatske skupine.
Pokop v Emoni Bernarda Županek; Alenka Miškec; Špela Karo ...
Keria: Studia Latina et Graeca,
12/2022, Letnik:
24, Številka:
2
Journal Article
Recenzirano
Odprti dostop
V prispevku raziskujemo materialne sledove vraževernih in magijskih praks na grobiščih rimske kolonije Emone. Prebivalci mesta so svoje umrle pokopavali na treh velikih grobiščih ob glavnih ...vpadnicah: vzhodno ob cesti proti Neviodunu, severno ob cesti v Celejo in Petoviono, zahodno ob cesti proti Akvileji. Doslej je bilo na vseh treh grobiščih odkritih prek 3000 grobov iz 1. do 5. stoletja. Raziskave kažejo, da se obsežna grobišča dolgo živeče Emone niso spreminjala samo v prostoru, ampak tudi v času; ponekod je dokumentirana prekinitev uporabe grobišča med zgodnjo in pozno fazo ali več fazami. Spreminjal se je tudi način pokopa: v 1. in 2. stoletju so Emonci svoje mrtve sežigali, od 3. do 5. stoletja pa pokopavali nesežgane. Izjemoma prve skeletne grobove zasledimo že v 2. stoletju. Zelo raznovrstna je bila grobna arhitektura, prav tako pridatki; ti se razlikujejo po številu in strukturi. Nekateri v grob položeni predmeti, kot so bule, obeski v obliki falusa in lunule ter steklene jagode, so lahko imeli funkcijo amuleta. Emonci so jih nosili že za časa življenja za obrambo pred zlom. Nekatere predmete, na primer novce, so svojci umrlih položili v grob za lažji prehod in bivanje v svetu mrtvih. Za zaščito živih pred umrlimi so uporabljali različne rituale, med drugim pokop na trebuhu ali pridajanje žebljev, ki naj bi umrlega zadržali v grobu, ter prilagali zelo dragocene predmete v grobove mladih, prezgodaj umrlih, deklet. Materialni ostanki vraževerja in magijskih praks na emonskih grobiščih kažejo, da je bila kolonija Emona tudi v tem pogledu del rimskega sveta, kjer je bila uporaba zaščitnih amuletov vsakdanja praksa, in v katerem so bili ugotovljeni analogni sledovi pogrebnih ritualov.
Na podlagi obsežnega grobišča iz železne dobe Kobarid prištevamo med pomembnejša slovenska prazgodovinska najdišča in tu domnevamo eno izmed središč starejšeželeznodobne posoške oz. ...svetolucijske skupine. Grobišče, ki se je širilo na terasah na desnem bregu Soče ob vznožju Gradiča, je bilo odkrito že v začetku osemdesetih let 19. stoletja. Med letoma 1886 in 1904 je arheološka izkopavanja na najdišču vodil Carlo Marchesetti, tedanji direktor tržaškega naravoslovnega muzeja, pozneje so tu raziskovali še arheologi Narodnega muzeja, Goriškega muzeja in Tolminskega muzeja. Do danes je bilo raziskanih več kot 1400 grobov, vendar so ti večinoma še neobjavljeni. V članku predstavljamo preliminarno izsledke arheoloških izkopavanj, ki jih je leta 1979 na območju grobišča izvedla ekipa Goriškega muzeja. Med izkopavanji, ki so potekala v zahtevnih razmerah, sočasno z gradbenimi deli in večji del v za delo neprimernih vremenskih okoliščinah, je bilo odkritih 278 grobov, ki sodijo v čas od konca 9. do 5. st. pr. n. št. Predstavljeni so značilnosti pokopavanja ter značilni grobni pridatki po kronoloških stopnjah.
Na grobišču na Laurinovi ulici v Vipavi je bilo leta 2005 izkopanih devet žganih žarnih grobov, ki jih na podlagi obravnave najdb in pridanih novcev datiramo v 1. in 2. st. n. št. Novci so po sežigu ...trupla v grob položeni vsem odraslim pokojnikom, ne pa otrokom. Enotna sestava pridatkov v grobovih odraža precej tipiziran pogrebni obred. Konstrukcija grobov in pridatki kažejo na močno povezanost z italskim svetom, v načinu pokopa pa je mogoče zaslediti tudi posamezne elemente drugačne, morda lokalne staroselske tradicije. Posebnost so pokopi več oseb v skupnem grobu, interpretiranem kot družinski grob. Grobišče na Laurinovi ulici dopolnjuje poselitveno sliko rimske Vipave.
V članku je predstavljena gomila z Vrtičnjaka nad Tupaličami na Gorenjskem. Gomila 8 je prekrivala centralno grobno kamro z žganimi pokopi, obdano s petnajstimi žganimi grobovi. Ana-lize so pokazale, ...da smemo vseh 16 grobov datirati v starejšo železno dobo, v horizont Podzemelj, oz. v konec 8. in začetek 7. st. pr. n. št. Posebnost gomile so odkriti sledovi naknadnega poznolatenskega pokopa. Raziskava odpira številna nova vpra-šanja o razumevanju in vlogi Gorenjske v okviru jugovzhodne halštatske kulture na slovenskem ozemlju.
Cilj ovog rada je bio istražiti jačinu ili intenzitet osjećaja živih pri pomisli na pokop njima dragih ili bliskih osoba koje su počinile samoubojstvo. Planiralo se dragovoljno i anonimno anketiranje ...nasumice odabranih 30 zdravih muškaraca i 30 zdravih žena putem upitnika u kojem je ponuđeno 5 osjećajnih kategorija / abecedno nanizanih (kriv/kriva, kukavičan/kukavična, ogorčen/ogorčena, prevaren/prevarena, zbunjen/zbunjena ) kojima je trebalo odrediti poziciju jačine odn. intenziteta od 1. do 5. mjesta. Preliminarni rezultati ukazuju da su anketirani pri pomisli na pokop njima dragih ili bliskih osoba koje su se ubile, uglavnom, na prvo mjesto stavljali osjećaj zbunjenosti, potom je u većini slijedio osjećaj ogorčenosti i donekle prevarenosti. Za raspraviti bi bilo koliko u stvaranju ovakvih osjećaja svoje mjesto imaju kultura, religija pak i mediji. Zaključiti bi se moglo da se kada se radi o pomisli na dragu ili blisku osobu koja je počinila suicid osobe oba spola uglavnom osjećaju zbunjeno.
Na Purić-Ljubnju nalazi se 116 netaknutih i jedan oštećeni prapovijesni tumul. Nalazište je smješteno u ritualnom krajoliku koji se nalazi u spačvanskom šumskom bazenu na istoku Hrvatske. Pet sezona ...terenskog rada pokazalo je kako nalazište pripada razdoblju kasnoga brončanog doba, s keramičkim nalazima grupe Belegiš II. Ovdje su se odvijali složeni postupci depozicije vezani uz komemoraciju pokojnika. Terenskim pregledom šireg krajolika otkriveno je još 15 nalazišta s tumulima sličnog karaktera kao Purić-Ljubanj, a koji se također nalaze na prostoru spačvanskog bazena u županjskoj Posavini. Broj tumula na nalazištima varira od samo jednog do 178. Na Purić-Ljubnju nalazi se 117 tumula, od kojih su se na tri vršila istraživanja.
U ovom se članku ispituju podaci o ranosrednjovjekovnom
Zadru sadržani u hagiografskom tekstu
pisanom na latinskom jeziku pod nazivom Muka Ceteja
iz Pescare, u kojemu se tvrdi da je tijelo tog ...talijanskog
sveca oko godine 592. pokopano u Zadru,
gdje je štovan kao “mučenik Peregrin”. Preispitivanje
Cetejeve muke u svjetlu novih dokaza, uključujući zanemareni
rukopis tog teksta iz dvanaestoga stoljeća,
razotkriva njegovu povijesnu i topografsku točnost u
odnosu na Pescaru i langobardske najezde na Italiju
te iziskuje ponovnu ocjenu epiloga Muke u odnosu
na Zadar. Iznosi se teza da je “zadarski” epilog ključ
za datiranje nastanka Muke u prvu polovicu sedmoga
stoljeća jer se u njemu ogleda papinski interes nad
provincijom Dalmacijom i carski nadzor nad njom u
doba kada Zadar postaje njezin glavni grad, nakon napuštanja
Salone zbog avarskih i slavenskih najezda u
razdoblju od 614. do 640. godine. Rukopis iz dvanaestog
stoljeća u “zadarskom” epilogu sadrži i više pojedinosti,
koje su ovdje prepisane, prevedene na engleski
i razmotrene zajedno s fragmentarnim povijesnim
zapisima o onodobnom Zadru, uključujući novija arheološka
iskopavanja u Zadru i drugdje u Dalmaciji.
Zajednički promatrani, ovi dokazi bacaju svjetlo na
tijesne veze Dalmacije s bizantskom Italijom i njezinu
ključnu ulogu u zadržavanju carskog nadzora nad
Jadranom.
Provider: - Institution: - Data provided by Europeana Collections- Leta 1961 se je v Izoli udeležila pokopa pusta velika množica ljudi. Na povorki sta bila tudi Gabrijel Lozej s hčerko Lilijano, ki ...očetu sedi na ramenih, na glavici ima ruto.Pustne maškare so nosile mrtvega pusta in protestirale s transparenti. Na enem piše: “Zahtevamo trojezičnost”.- All metadata published by Europeana are available free of restriction under the Creative Commons CC0 1.0 Universal Public Domain Dedication. However, Europeana requests that you actively acknowledge and give attribution to all metadata sources including Europeana
Autor iznosi nove rezultate istraživanja liburnskog Nadina (Nedinum) u kontekstu dosadašnjih saznanja o nadinskom arheološkom kompleksu s kontinuitetom života od ranoga brončanog doba do 17. st. ...Cjelovito su istraženi humak 13 te grobni prostor (14 x 6,8 m), nazvan cela I, u sastavu nekropole na ravnome podno Gradine (Nedinum).
Humak 13, u upotrebi od 9. do 6. st. pr. Kr., s 19 kružno (koncentrično) raspoređenih grobova, s 37 identificiranih individua (od toga 16,2% djece), bitno upotpunjuje poznavanje liburnskih humaka: njihovu planimetriju, stanovite konstrukcijske, obredne i društvene aspekte.
Nakon otkrića spaljivanja mrtvih iz brončanog doba (Podvršje – Matakov brig, Nadin, Ervenik, Duševića glavica – Krneza) u sjevernoj Dalmaciji, u humku 13 iz Nadina, s najvećim brojem pokojnika kod Liburna, otkriveni su uz gr. 4 iz Dragišića, prvi spaljeni liburnski pokopi u sjevernoj Dalmaciji.
Cela I, ogledni uzorak velike nadinske nekropole na ravnome, sklop je sastavljen od grobova i arhitekture; prvi je takav istražen oblik u liburnskoj kulturi. Dokumentirane su dvije osnovne faze izradnje cele: liburnska, iz željeznog doba, i liburnsko–rimska iz vremena romanizacije. Drugoj fazi pripadaju ogradni zidovi cele, četvrtasti postament monumentalnog spomenika (?) ili edikule (?), spaljeni pokopi, te brojni pokretni spomenici.
Cela je u rimsko doba bila sastavni dio pravilnog rastera liburnsko–rimske nekropole planiranog tipa “uz prometnice“. Podignuta nad starim liburnskim grobljem, samo djelomično je “negirala“ i uništila njegovu prostornu strukturu. Jer, liburnskoj fazi ukapanja pripada većina grobova, s dominacijom zgrčenih pokojnika, s prilozima uglavnom od 6. st. pr. Kr. nadalje. Liburnsko ograđivanje grobnih četvrtastih parcela vrstom obzida potvrđuje stanovitu planiranost i monumentalnost i liburnske nekropole iz “starijega“ željeznog doba.
