Poročna fotografija Ane Cerovšek, rojene 12. julija 1920 v Pečovniku pri Celju, in Jožeta Zupanca, rojenega 28. aprila, 1916 pri Svetem Petru (Olešče) v župniji Šentrupert nad Laškim. Datum poroke ...20. april 1945, Hitlerjev rojstni dan, so določili na matičnem uradu, kjer so “zagotavljali” mladoporočencema, da bo njima izbrani datum prinesel srečo v zakonu. Nevestina poročna priča je bil njen svak Vincenc Šeruga in ženinova Ludvik Tratnik. Rodila sta se njima hči Ana-Marija (25. maja 1945) na dan, ki je pozneje postal “dan mladosti”, in sin Roman (27. februarja 1949).
Z leve sedita stara starša po mamini strani Jože (1899-1962) in Doroteja Arzenšek (1898-1977) z otroci. Na desni strani sta stara starša po očetovi strani, Rudolf (1901-1981) in Pepca Žmaher ...(1901-1962) z njunimi otroci. Seveda pa na fotografiji ne manjkata obvezna godca, prijatelji in bližnji sosedje.Oba moja starša, mami Dora (1925-2010), roj. Arzenšek, in oče Ivan Žmaher (1926-2004), sta izhajala iz vasi Bodrež (Šentvidu pri Grobelnem). Mlada družina je živela v Celju, kjer se je najprej rodil brat Marijan (1949-2012) in nato leta 1955 moja malenkost. Mami je, sicer izučena šivilja, doma skrbela za družinsko gospodinjstvo. Oče pa je bil kot strojevodja na parni lokomotivi vse do upokojitve zaposlen pri Jugoslovanskih železnicah.V času otroštva sem počitniške mesece preživela na domačiji starih staršev, na katera imam zelo lepe spomine.
Na tej stari fotografiji iz leta 1906 je moj oče Franc Vodeb še kot dojenček (1905-1990), moj dedi Franc Vodeb (1874-1947) ter babica Barbara Vodeb, (roj. Klinar) (1882-1981). Rojstvo prvorojenca je ...bil takrat velik dogodek in so kljub pomanjkanju v tistem času na dom poklicali fotografa. Iz spominov: Starega očeta se bolj medlo spominjam, saj sem imel komaj štiri leta, ko je umrl. Veliko pa vem o babici, ki je umrla v stotem letu. Babica je izhajala iz hribovske vasi Svetina, kjer se je rodila kmetu Klinarju kot deseti otrok. Živela je v zelo težkih časih. Takoj, ko je malo odrasla, se je morala lotevati vseh kmečkih opravil. Otroških iger ni poznala. Že kot desetletni so ji naložili v koš razne kmečke pridelke, katere je seveda peš nosila naprodaj v Celje. Hoja tja in nazaj je trajala dobre štiri ure. Zaslužek je bil skromen, toda za najnujnejše je le bilo. Leta so tekla in Barba, kot so jo vsi klicali, je postala čedno dekle, zraven pa še pridno in pa seveda globoko verno. Pričeli so se pojavljati prvi snubci. V tistih časih so se večinoma kar starši dogovorili za ”partijo” za svojo hčer ali sina. Tako se je tudi Barbi zgodilo, da sta prišla dva v ”svate” iz dobre tri ure hoda oddaljene Slivnice. Seveda ženina ni poznala in ga je videla prvič, ko ga je skrivoma opazovala skozi ključavnico. Ta ženin je bil Franc Vodeb, po domače Petelinski Franček. Kar hitro so se dogovorili, da se Barba omoži s Frančkom, ki ima grunt, Barba dobi doto, ostalo pa kakor bo božja volja. Za Barbo se je začelo novo življenje na Šturbijevi kmetiji v Slivnici. Rodili so se jima štirje otroci: Franc, Martina, Jožko in Leopoldina. Kaj vse je prestala v obeh vojnah, kako jo je življenje kalilo v skoraj sto letih njenega trpečega življenja, je čudovito opisal njen vnuk, pisatelj Lojze Selič, v knjigi z naslovom ZAARANA NEVESTA, saj je dobesedno padla ara, da so potrdili poroko.
Ko mine enainpetdeset let, se samo nasmehneš dogodkom, saj je naša preteklost subjektivna. Kakršenkoli dogodek v naši preteklosti sam po sebi nima smisla, dobi ga šele z našo oceno. Za nekoga je ...lahko neko dogajanje smešno, za drugega pa travmatično, kako pač gledamo na dogodek.Z Valentinom se odločiva za poroko. Zakaj so vsi za vraga proti? Oba imava poklic, službo … Pri mojih sorodnikih, zagrebških purgerjih, pade Valentin celo v nezavest od lakote, ko ga peljem predstavit. Da ne govorim o njegovih sorodnikih … vsi nergajo, ker se bojijo, da Valentin ne bo več finančno podpiral mame, kot najmlajši, deveti otrok.Še huje se nama dogaja z nabavo poročnih oblek. Valentinu krojač ni zašil obleke, kot sta se dogovorila. Tako si jo je šival sam, zadnja dva dni pred poroko. Imel je srečo, da mu je prijatelj »izpod pulta« prodal najnovejši material diolen, ki se je lepo obdeloval. Obleka je bila lepo izdelana in mu je brezhibno pristojala. Že takrat je bil pravi mojster svojega poklica.Tudi moja obleka ni imela sreče. Prijateljičina mama je bila šivilja in obljubila mi je, da bo mi zašila takšno obleko, kot sem si želela. Ko sem prišla na probo sem se zgrozila … na beli obleki so se poznale modre črte od indigo papirja, ko je kopirala kroj.Kupila sem novo blago in dala obleko šivat v celjski takratni Elegant, kje mi niso zagotovili, da bo prav čas gotova. Zopet je posegel vmes Valentin in blago sam skrojil, tako, da so jo potem zašili pravi čas, tik pred poroko.Še večji problem so bili v tistih časih čevlji, torbica, rokavice, dodatki … Šla sva v Zagreb in že v prvi trgovini na Ilici vse dobila. Takrat so bili Zagrebčani res veliko pred nami, saj so zagrebške frajlice dale zadnji denar za modo. Po pripovedi moje botre, ki je živela v centru Zagreba, jih je dnevno videvala, kako so oblečene po najnovejši modi, padale v nezavest od lakote, ponavadi gledajoč v izložbe.Moja poročna priča je bila prijateljica in sošolka Janja Maruša Sedlar, njegova pa brat Edvard. Ker je Edvard živel v Ljubljani, sva se morala poročiti v Ljubljani. Logističen problem, kako do Ljubljane, je bil za tiste čase kar velik, sploh pa v poročnih oblekah. Prijatelj Pavč Kolenc se je ponudil, da naju pelje z očetovim avtom znamke Opel v Ljubljano. V tistih časih je bil redek promet, prometne nesreče pa še redkejše. Pavč je dobro vozil, toda iz stranske ulice se je nenadoma pripeljal voz s konjsko vprego poln sena … samo milimeter, pa bi počilo!Kljub preprekam sva se poročila in prehodila enainpetdeset let dolgo pot, polno lepih doživetij, pa tudi veliko vijug, grbin …HURA, ZVOZILA SVA! Prispevala: Mirjana Steblovnik
Anton Czmyr, rojen l. 1888 v Chodorovu v okraju Bibrka (Galicija), je bil pripadnik topniške baterije št. 1 Gorskega topniškega polka št. 11. Njegova enota se je proti koncu vojne znašla na kmetiji v ...Škofji vasi pri Celju, kjer je bil nekaj časa štab in tu se je najprej zagledal v Nežiko Tanšek, ki pa je že v času vojne umrla zaradi jetike. V družini sta bili še dve dekleti in Anton si je izmed njiju za ženo izbral najmlajšo hči Angeliko roj. 1899. Poročila sta se 26. 10. 1919.
