Namen prispevka je predstaviti raziskavo preverjanja razumljivosti nerevidiranih strojno prevedenih spletnih besedil. Primarni udeleženci v raziskavi so bili splošni bralci in ne izurjeni prevajalci ...ali popravljalci strojnih prevodov. Gre za prvo tovrstno raziskavo, ki je bila izvedena za slovenski jezik. Cilj raziskave je bil preveriti, v kolikšni meri so nerevidirani strojni prevodi razumljivi splošnemu bralstvu, pri čemer sem se posvetil tudi vplivu besedilnega in slikovnega konteksta. Preverjal sem prevode prevajalnikov Google Translate in eTranslation. Raziskava je bila izvedena z anketo, v kateri so udeleženci odgovarjali na vprašanja, ki so preverjala razumevanje spremljajočega besedilnega segmenta, v katerem je bila napaka. Rezultati nudijo vpogled v trenutno stopnjo razvoja strojnih prevajalnikov, ne z vidika storilnosti pri njihovem popravljanju, ampak z vidika, koliko jih razume ciljno bralstvo. Na koncu članka nudim novo evalvacijo izvornih segmentov, ki sem jih v začetku leta 2023 ponovno prevedel, tokrat še s prevajalnikom DeepL.
Enij je v uvodnem prizoru svojih Analov opisal sanjsko vizijo, v kareri ga je Homer proglasil za svojo reinkarnacijo. Ker je pesnitev verzificirana rimska zgodovina, je simbolno sporočilo Enijeve ...pretenciozne domislice očitno povezano z imperialistično politiko rimske države v Sredozemlju v prvi polovici 2. stoletja pr. Kr. Enij je svojo literarno ambicijo povezal z razvojem Rima v svetovno velesilo in latinščine v kulturno relevanten mednarodni jezik. Petrarka je po Eniju povzel topos Homerja kot duhovnega vodnika latinskih pesnikov, ki si lastijo »imperialno« poslanstvo, in upodobil Enija kot literarni lik, ki si na prizorišču vojne zoper Hanibala izmisli svoje srečanje s Homerjem; ta mu prerokuje Petrarkovo Afriko in novo ero latinske literature. Članek opredeli Petrarkov prispevek k reinvenciji latinske zgodovinske epike kot glasnice političnega in literarnega imperializma, nato pa se posveti dvema zanimivima točkama v poznejši usodi toposa: Andreasu Divusu, avtorju prvega tiskanega prevoda homerskih pesnitev, in Ezri Poundu, ki je v Divusu prepoznal enega od praočetov pesniškega modernizma ante litteram.
To describe the cross-cultural adaptation of the Quality of Diagnoses, Interventions and Outcomes (Q-DIO) Instrument into the Slovene language.
Based on general international guidelines, a six-step ...process of localization to translate and adjust the instrument from English into the Slovene language was used. Content validity was quantified based on an agreement of eight experts. The instrument was tested using a sample of 140 nursing documentations from two Slovenian tertiary hospitals.
26 of 29 items showed an excellent content validity index ranging from 0.857 to 1.000, and a modified kappa index above 0.856. The content validity indexes of the three remaining items adjusted based on experts' comments were subsequently estimated at 1.000. Construct validity was significantly different between the two groups of documentations. The Cronbach coefficient for the whole questionnaire was 0.860. Cronbach's alpha if item deleted reamins above 0.80 for all items. The criteria for the difficulty grades of items and discrimination validity were acceptably met for more than 75% of items.
Based on the results of the study, it may be concluded that Q-DIO is a reliable instrument for measuring the quality of nursing documentation. The deviations in the results of some items are due to poor nursing documentation quality, and indicate that nursing classifications have not yet been fully implemented into practice in the study setting. Additional testing of the instrument is recommended.
Predstavljeni odlomek se začne na točki, ko se Krevza skupaj s starcem in služabnicami napoti k Apolonovemu templju, da bi izvedela prerokbo. V njem smo priča Krevzini bolečini, ko izve, da ne bo ...dobila otroka in da jo je Ksut izdal. Temu se pridruži še njena zgodba o Apolonovem posilstvu in izpostavitvi otroka. Starec ji predlaga maščevanje nad Ksutom in Ionom, Krevza pa se odloči zgolj za to, da bo poskusila odstraniti Iona. Njena spletka, da bi Iona zastrupila s kapljico Gorgonine krvi, je razkrita in Krevza je obsojena na smrt s kamenjanjem. Odlomek se zaključi s tožbo zbora ob smrtni obsodbi.
V zgodovini srečamo zgolj peščico žensk, ki bi tako močno zaznamovale svoj čas in okolje, v katerem so delovale, kot ju je sv. Hildegarda iz Bingna. Renska sibila, kot so jo poimenovali njeni ...kasnejši občudovalci, je s svojo bogato literarno zapuščino pomembno vplivala na razvoj teologije in mistike 12. stoletja. Tega so se zavedali že njeni sodobniki, ki so ji priznavali avtoriteto tako v cerkveni kot posvetni sferi. Vseeno pa se je kot ženska, ki je posegala na področja, tradicionalno rezervirana za moške, morala soočiti s številnimi preprekami in ovirami. Njeni vsestranski dosežki se lahko po obsegu in kvaliteti primerjajo z dosežki bolj znanih filozofov in učenjakov, ki so jim bile zgodovinske okoliščine morda bolj naklonjene. Njen holistični pristop, ki je viden v vseh njenih delih, z obilico inovativnosti povezuje teologijo, glasbo, medicino, naravoslovje in celo jezikoslovje, v katerih lahko zaznamo vplive antičnih in sodobnih virov, velikokrat pa so njena opažanja plod skrbnega opazovanja okolice, ki je med drugim močno vplivala na razvoj njene misli. Videnja, ki naj bi jih že od zgodnjega otroštva prejemala od Boga, so tako dobila končno podobo v pisni obliki prav v samostanskem okolju, najprej v Disibodenbergu in nato v Rupertsbergu, kjer so najprej nastala njena teološka dela, nato pa so jim sledila še ostala.
Na otoku ni enotne vere in verovanja se razlikujejo celo znotraj posameznih mest. Nekateri po božje častijo sonce, nekateri luno, nekateri pa še kakšen drug planet. Obstajajo celo ljudje, ki ...poveličujejo človeka, slavnega zaradi njegove kreposti in dostojanstva, in ta zanje ni le eden od bogov, pač pa vrhovno božanstvo. Velika večina – in ti so daleč najrazumnejši – pa ne verjame ničesar od tega, ampak časti neko edino božanstvo, ki je nepoznano, večno, neizmerno, nepojmljivo in zunaj dosega človeškega razuma ter se ne v fizičnem, pač pa v duhovnem smislu razteza po vsem vesolju. Imenujejo ga Oče. Le njemu pripisujejo nastanek, razvoj, napredek, spreminjanje in konec vsega. Božanskih časti tako ne posvečajo nobenemu drugemu božanstvu.
Naloge za ostrenje mladega uma (lat. Propositiones ad acuendos iuvenes) nam nudijo vpogled v pouk aritmetike in geometrije v Alkvinovi šoli, pa tudi v drugih samostanskih in cerkvenih šolah širom po ...frankovski državi. Naloge, ki vsebujejo 56 problemov z rešitvami, so najstarejša zbirka problemov iz razvedrilne matematike v latinščini in tako tudi najstarejše pričevanje o rabi matematike v pedagoške namene v Evropi. Najstarejšo omembo Nalog najdemo v 75. pismu Alkvinove korespondence s Karlom Velikim, ki ga datirajo v leto 799 ali 800. V pismu lahko preberemo med drugim tudi odlomek, ki se glasi: »Misi excellentiae vestrae ... aliquas figuras arithmeticae subtilitatis, laetitiae causa.« (»Vaši visokosti sem v razvedrilo poslal ... nekaj oblik aritmetične ostrine.«) Omenjene figurae sicer žal niso vključene v pismo, vendar pa je zelo verjetno, da gre za zbirko Propositiones ad acuendos iuvenes, ki so se v večini rokopisov ohranile pod Alkvinovim imenom.
Leta 1510 so Johannesa Reuchlina, profesorja prava v Pforzheimu, ki je bil izkušen v cesarskih političnih zadevah in je slovel kot izjemen humanist in hebraist, prosili, naj poda mnenje o judovskih ...knjigah. Dve leti pred tem je Johannes Pfefferkorn, judovski spreobrnjenec v krščanstvo, svoje bivše soverce namreč obtožil posedovanja knjig, ki blatijo krščanstvo, in prepričal cesarja, naj ukaže zaplembo in pregled vseh knjig v lasti judov, da se odkrijejo morebitne krivoverske in protikrščanske prvine. Reuchlin je v svojem slavnem odgovoru branil zakonske pravice judov v cesarstvu in trdil, da judovske literature ni mogoče kar v celoti obravnavati kot protikrščanske. Po objavi tega odgovora je bil leta 1511 obtožen herezije, začela pa se je vsesplošna razprava o judovski literaturi, krščanski hebraistiki ter odnosu med humanističnimi filološkimi prizadevanji in krščansko teologijo. Reuchlin je nekaj let zelo uspešno zavračal obtožbe, si pridobil veliko privržencev po vsej Evropi in še naprej preučeval judovsko literaturo (leta 1517 je objavil delo De arte Cabbalistica). Papež je njegova dela leta 1520 obsodil, a je Reuchlin lahko nadaljeval z delom profesorja v Tübingenu in umrl (naravne smrti) v Stuttgartu leta 1522. Erazem je bil Reuchlinov velik občudovalec in v t. i. Reuchlinovi aferi se je postavil na njegovo stran, kakor priča tudi naslednji dialog. Kljub temu pa je bila Erazmova podpora nekoliko mlačna, saj je hotel Erazem, kot je zanj značilno, ostati čim bolj ob strani in se ni želel nedvoumno opredeliti.
PDF
