Prevajanje normativnih pravnih besedil se podreja strogim pravilom, ki se nanašajo predvsem na visoko mero natančnosti teh prevodov z vidika vsebine in jezikovne točnosti, kar izhaja iz dejstva, da ...so ti prevodi pravno zavezujoči. Pravni jezik, kamor štejemo tudi jezik normativnih pravnih besedil, ima določene ključne značilnosti. Mednje štejemo nominalizacijo in prisotnost kompleksnih samostalniških struktur ter pogosto rabo trpnika. Ker se skladenjski sistemi jezikov se med seboj razlikujejo, lahko pri prevajanju določb v mednarodnih pogodbah pričakujemo razlike med skladenjskimi strukturami povedi in stavkov v izhodiščnem jeziku in skladenjskimi strukturami v njihovih prevodih. Namen tega prispevka je prikazati rezultate kvantitativne in kvalitativne analize skladenjskih prevodnih premikov na skladenjskih ravneh povedi in stavka v slovenskih prevodih določb iz mednarodnih pogodb, napisanih v angleščini kot pravni lingvi franki. Za potrebe raziskave smo izdelali manjši enosmerni vzporedni korpus, ki je vseboval enostavčne povedi kot pogosto vrsto povedi v mednarodnih pogodbah. Glavna ugotovitev glede strukturnih premikov naše raziskave je, da se glede na angleške izhodiščne povedi v slovenščini večinoma ohranja enostavčna povedna struktura. Do premikov v zloženo povedno strukturo v slovenščini pa pride, kadar je kompleksno zložena samostalniška fraza v angleščini prevedena kot podredni stavek v slovenščini. Na ravni stavka so premiki posledica spremembe zaporedja stavčnih členov ali pa posledica spremembe angleške trpne glagolske oblike v slovensko tvorno glagolsko obliko. Vendar tudi na tej ravni premiki niso pogosti. Iz teh ugotovitev sklepamo, da se prevajalci glede skladnje držijo načela visoke natančnosti prevodov normativnih besedil z vidika ohranjanja zaporedja podanih informacij ob upoštevanju zakonitosti pravne slovenščine.
V članku so predstavljeni rezultati raziskave skladenjske pregibnosti francoskih glagolskih rekel, ki kot osnovni sestavini vsebujejo glagol in samostalniški direktni predmet. Namen raziskave je bil ...odgovoriti na vprašanje, ali pomenska razčlenljivost in vrsta določevalnika v idiomatskem direktnem predmetu vplivata na skladenjsko obnašanje glagolskih rekel. Izvedena je bila anketa z vprašalnikom, v kateri je sodelovalo preko 35 rojenih govorcev francoščine, obsegala pa je vprašanja, povezana z 20 francoskimi glagolskimi rekli.
V 20. stoletju se je strukturalizem vzpostavil kot osrednja jezikoslovna teorija, v prvi polovici stoletja predvsem s svojim začetnikom Ferdinandom de Saussurjem, v drugi polovici pa z likom Noama ...Chomskega. Zadnji je vztrajno zavračal smiselnost analiz obsežnih količin besedil, ki jih je obravnaval kot nezanimive v primerjavi z jezikovno intuicijo naravnega govorca. Vzporedno s strukturalizmom so se množile tudi jezikoslovne smeri, ki so opozarjale na nezadostnost prevladujoče jezikoslovne paradigme in na teoretske uvide, ki jih je omogočila šele sistematična analiza velikih količin besedil. Prispevek obravnava dileme, ki izhajajo iz navedene dihotomije in umešča t. i. korpusno jezikoslovje v širši jezikoslovni kontekst.
V prispevku so predstavljeni izsledki podrobne korpusne študije o rabi kratkega in dolgega nedoločnika. Uvodnemu delu sledita najprej krajši pregled literature na temo kratkega nedoločnika, nato pa ...še predstavitev problematičnih struktur z nedoločniki, ki so bile določene pri analizi korpusa pisnih izdelkov Šolar. V tretjem razdelku je opisana metoda izločanja najpogostejših polnopomenskih glagolov, ob katerih se pojavlja nedoločnik, iz polmilijonskega, oblikoskladenjsko in skladenjsko označenega učnega korpusa, ki je nastal znotraj projekta Sporazumevanje v slovenskem jeziku. Zadnji del prispevka je posvečen vplivu žanra in prenosnika na izbiro kratkega nedoločnika; za vsak izločen glagol je bila opravljena kvantitativna analiza deležev kratkih in dolgih nedoločnikov v korpusih FidaPLUS in GOS, ki prinaša nove izsledke o dejanski rabi kratkega nedoločnika v pisnih in govorjenih besedilih.
The monograph ('Quantificational Aspects of Logical Form in Minimalist Program') argues that it is possible to view the Logical Form (LF) of the Minimalist Program and Semantic Form (SF), ...(implicitly) introduced by virtually all semantic theories, as identical. It does this by (i) defining language L*, a plural-logic extension of the first-order predicate logic, which is rich enough to express the meaning of English superlative determiner (SD) ‘most’, and (ii) constructing an isomorphism between LF and L*-encoded SF.Empirically, the introduction of L* is supported by an original cross-linguistic prediction claiming that a language having an English-like SD also has a definite determiner (DD), like English ‘the’. The prediction is most strongly corroborated by Macedonian/Bulgarian, which is the only Slavic language having the DD.The main features of the constructed isomorphism are the following. Variables of L* correspond to sequences of functional projections in head-complement relation. Predicates of L* correspond to (conceptual and) formal features of LF. Feature projection in LF is predication in L*. There are no explicit quantifiers in LF/L*: the scope of quantifiers is predictable from the occurrences of variables.Finally, the monograph provides the syntactic/semantic analysis of a wide range of constructions, the emphasis being on superlative and comparative constructions, and focus.
Skladenjsko kompleksne povedi so pogosto vitalni del književnega jezika. Namen tega prispevka je predstaviti skladenjsko raznolikost dveh italijanskih daljših književnih besedil, primernih tudi za ...obravnavanje v srednješolskem okolju, in nakazati morebitne jezikovne težave, ki bi jih lahko imeli slovenski učenci zaradi skladenjske raznolikosti. Analiza se osredotoča na podredne stavke, ki jih uvajajo vezniki se, anche se in come se in ki lahko uvajajo različne odvisnike: večina je takih, ki slovenskemu in drugim slovanskim učencem italijanščine povzroča težave zaradi interferenc pri izboru ustrezne glagolske paradigme v odvisniku. Pokazalo se je, da se vsi obravnavani tipi odvisnikov pojavljajo v obeh italijanskih romanih Seta (slov. Svila) in La luna e i falò (slov. Luna in kresovi) z določeno stalnostjo, vendar jih ne moremo opredeliti kot zelo pogoste. Zaradi svojega sorazmerno sporadičnega pojavljanja, toda visoke raznolikosti, ne morejo tvoriti stabilnega vnosa za učence: uspešnost nezavednega usvajanja ni zelo verjetna. Potrebno je zavestno učenje zaradi drugačnih zakonitosti pri izbiri jezikovnih sredstev v obeh jezikih. Izsledki analize predstavljajo dodaten razlog, da naj bi bili v zavestno poučevanje in učenje italijanščine kot tujega jezika vključeni vsaj najpogostejši in prototipični tipi odvisnikov.
PDF
