Razstava Miha Maleš – slikajoči pesnik ponuja na ogled nekaj izbranih poglavij iz umetnikove bogate in raznorodne likovne zapuščine. Oljnim slikam z nabožno tematiko ter popotnim vtisom iz romarskih ...krajev so dodane grafike in ilustracije. Ker pripada Malešu poleg Božidarja Jakca na področju slovenske grafike pionirska vloga, smo izpostavili tiskarski medij v dveh značilnih segmentih. Prvi je povezan z upodobitvami slavnih Slovencev, drugi je posvečen ilustraciji in sicer enemuMaleševih najpopularnejših ilustriranih ciklusov – Prešernovemu Sonetnemu vencu.Breda Ilich Klančnik, kustosinja razstaveRazstava je odprta do 20. 6. 2016.
Avtor ekslibrisa na plakatu je Saša Šantel (1883 – 1945). Na tem ekslibrisu iz leta 1918 je njegov avtoportret. Skrbnik ekslibrisov je gospod Igor Longyka.
Miha Maleš je imel tudi v religioznem slikarstvu to srečo, da je vedno lahko izrazil sebe. Njegova religiozna umetnost je skoraj v celoti posvečena ženskemu polu, in sicer največkrat Marijinemu ...liku, ki ga je spoznaval že v svoji mladosti. V njem je bil podobno kot v »posvetnih« motivih razpet med zemeljsko Evo in nebeško Marijo. Značilna za razumevanje Maleševe umetnosti je njegova misel: »Čista umetnina je že religiozna sama po sebi, tudi če predstavlja zgolj tihožitje, krajino ali karkoli … Velik umetnik je svečenik, spoved in molitev je njegovo življenje.«Iz zapisa Marka Lesarja v katalogu k razstavi »Miha Maleš, sakralna dela«, 2005Slikovno gradivo: Spomin na Ptujsko goro, olje, 1978
Miha Maleš (1903-1887) se je rodil na Jeranovem pri Kamniku. Šolal se je na kiparskem oddelku umetno-obrtne šole v Ljubljani, Umetniški akademiji v Zagrebu, v privatni šoli Zu St. Anna na Dunaju ter ...študij leta 1927 zaključil na grafični specialki v Pragi. Živel in ustvarjal je v Ljubljani. Posegal je na različna področja kulturnega življenja, veliko je potoval po svetu, uveljavil pa se je tako v grafiki, risbi, oljnem slikarstvu kot s freskami, vitraži, poslikano keramiko, fotografijo in ilustracijo, s katero je še posebej populariziral ne le literaturo, marveč tudi tendence sodobne likovne umetnosti. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah in se samostojno predstavil na preko osemdesetih razstavah doma in na tujem. Za svoje delo je prejel več priznanj in nagrad – najpomembnejša, Prešernova nagrada za življenjsko delo, mu je bila podeljena leta 1977. Poslanstvo promocije življenja in dela Mihe Maleša opravlja Galerija Miha Maleš Medobčinskega muzeja Kamnik. V idilični Rečiški dolini v občini Laško umetnikova hči, Travica Maleš Grešak, nadaljuje z Galerijo Maleš očetovo popularizacijo slovenske umetnosti v kulturni zavesti slovenskega človeka in skozi vodene oglede stalnih in občasnih razstav, za katere je potrebna predhodna najava na tel.: 041 867 246, odkriva skrivnosti likovnega izročila.
Ni do konca dognano, ali se je Aškerc (prvorojenec) res rodil v materini domači hiši na Globokem (št. 15; hiša je že razpadla), kjer so po družinskem izročilu živeli njegovi starši po poroki ...1854–58. V rojstni knjigi je zapisano, da je bil Aškerc rojen v očetovi hiši na Senožetah (št. 5; Hrušovarjeva domačija), v kateri se je družina za stalno naselila po rojstvu drugega otroka (1858) in kjer se jih je rodilo še pet. Aškerc je v njej preživel otroštvo, zlasti čas do 1868, ko mu je umrla mati, zato je bila zanj kot rojstna hiša. Slovensko osnovno šolo je obiskoval v Šmarjeti pri Rimskih Toplicah 1865–68 (1.–3. razred), v Celju 4. razred nemške osnovne šole 1868/69 (po odločitvi očeta, člana krajevnega šolskega sveta, in učitelja Jožeta Kokolja, ker sta hotela Aškercu odpreti pot k nadaljnjemu šolanju) in osem razredov gimnazije 1869–77. Študiral je teologijo 1877–81 na bogoslovju v Mariboru; posvečen je bil že konec 3. letnika 1880). Za duhovništvo se je odločil po realni presoji gmotnih možnosti in na željo domačih, zlasti tete Agate (Ajtke) Aškerc, ki mu je delno nadomeščala pokojno mater. Podpirala ga je med študijem, ko je postopno postala lastnica domačije svojega dobrodušnega brata, Aškerčevega očeta, ki ni bil spreten gospodar. Aškerc se je tolažil, da bo lahko tudi na bogoslovju našel priložnost za razčiščevanje dvomov ob primerjanju tradicionalnega (z naivno vernostjo obteženega) mišljenja in spoznanj sodobne znanosti. Bil je kaplan v različnih krajih: 1881–83 v Podsredi, 1883–89 v Šmarju pri Jelšah, 1889–91 v Juršincih, 1891–92 v Vitanju, 1892 v Šmarjeti (pri Rimskih Toplicah; tu ga je obiskal pesnik Simon Gregorčič; Aškerc ga je na povratku pospremil prav do Ilirske Bistrice, v Ljubljani pa sta se spotoma skupaj fotografirala), 1892–94 v Mozirju in 1894–98 v Škalah (pri Velenju). Spomladi 1898 je bil na lastno prošnjo upokojen. Po dogovoru z ljubljanskim županom Ivanom Hribarjem je zaprosil za službo arhivarja na ljubljanskem magistratu; do julija 1898 je med čakanjem živel v Celju, potem je bil začasni arhivar v Ljubljani, stalni pa od decembra 1899 do smrti (umrl je zaradi kapi v ljubljanski deželni bolnišnici) 10. 6. 1912.Več http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi131456/
V davnih dvajsetih letih 20. stoletja je eden najboljših slovenskih slikarjev tega obdobja Miha Maleš napravil vrsto portretov znanih Slovencev. Brez njih, brez tega koreninja, v katerega smo kakor ...drevo v prst pripeti na humus slovenstva in evropskega humanizma, bi nas ne bilo … Maleš je na papir ujel njihovo zunanjo in duhovno podobo in ustvaril neponovljiv cikel neminljivih obrazov. Jih poznate? Nemara ne tako, kot jih cenite. Morda vam bodo njihovi obrazi, ujeti z mojstrsko roko slikarja, prijazni in dragi sobesedniki in ne le ugledni gostje v vašem domu! Iz zapisa Toneta Pavčka v katalogu k razstavi Znani Slovenci, Miha Maleš, 19 grafik, 1991Slikovno gradivo: Anton Martin Slomšek, lesorez, 1924
