Extended description:
<!--if !mso>
<mce:style><! st1:*{behavior:url(#ieooui) } -->
Pred stavbo, iz katere se je 17.11.1941 oglasil glas ilegalnega radia, poroča Vesna Žagar. O nevarnem ilegalnem delu ...pripovedujeta Miloš Brelih in Vida Jelka Lasič. Posnetki muzejskih eksponatov in rekonstrukcija oddajanja.
11. aprila 1941 so nemške štuke napadle nevarovano domžalsko oddajno postajo in jo popolnoma razdejale (letalski napadi so se ponovili petdeset let kasneje, ko so oddajnike RTV Slovenija uničevala letala jugoslovanske armade - op. L. A.). Oddajnika ni bilo več, studijske prostore v Ljubljani pa so zasedli Italijani. Med italijanskimi radijskimi strokovnjaki (EIAR) je delalo tudi nekaj slovenskih radijcev, predvsem tehničnega osebja. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so postajo zasedli in vodili Nemci.
Pol leta po okupaciji se je v Ljubljani oglasila ilegalna radijska postaja Kričač. Prvo oddajo je Milan Osredkar pripravil 17. novembra 1941 na svojem domu - Vilharjeva cesta 2. Med redkimi poslušalci te oddaje so bili tudi njegovi bratje v sosednji sobi. Navdušeni so bili nad dobrim sprejemom, vendar niso vedeli, da poslušajo tik pod anteno oddajnika. Če bi izključili radio, bi slišali, da besedilo bere njihov brat v sosednji sobi. Zato je Osredkar pri poznejših oddajah zlezel v omaro za obleko. Ta je njegov glas zadušila, tako da ga ni bilo slišati drugače kot po radiu.
Oddaje so bile zaradi varnosti na različnih mestih V Ljubljani. Začenjale so se s tiktakanjem budilke »Naš čas prihaja!« in nadaljevale s pozivom »Slovenci, poslušajte, govori OF!« ter himno Naprej zastave slave. Poročale so o dogodkih na frontah in bojih partizanov z okupatorji, o terorju italijanskega okupatorja, zaporih, množičnem interniranju, streljanju talcev... Zanosne propagandne oddaje so opremljali z glasbo, predvsem narodnimi pesmimi, in jih »mehčali« tudi s humorjem, zlasti o »junaštvih« italijanskih vojakov.
Ena najbolj odmevnih oddaj je bila 7. februarja 1942, ob obletnici Prešernove in Gubčeve smrti. Posredovala je sporočilo Izvršnega odbora OF, ki je razglasil 7. februar za slovenski narodni praznik. Opozorila je, da tega dne ne sme biti »med 7. in 8. uro zvečer noben Slovenec niti na ulici, niti v javnem lokalu, niti gledališču ali kinu«.
»Med oddajanjem Kričača so nas nekoč obkolile močne italijanske vojaške enote,« se je spominjal Milan Osredkar. »Zelo skrbno so preiskovali hišo in bali smo se, da bodo oddajnik odkrili. Naš starosta ing. Brelih je bil iznajdljiv organizator in je imel železne živce. Zaposlen je bil po nalogu OF v tehničnem oddelku italijanskega radia (EIAR) v Ljubljani. Ko je zvedel za našo stisko, si je »izposodil« njihovo službeno terensko vozilo in se prebil skozi blokado. Zadnji trenutek je okupatorskim vojakom izpred nosa rešil Kričača in ga odpeljal na varno.«
Oddaje je pripravljalo uredništvo v sestavi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Fran Albreht, Rudolf Kobilica, Miro Jeršič in Jože Dolenc. Zvezo med njimi, predvsem Vorancem in »izvedbo« so vzdrževale kurirka Fedja Šturm in sestri Vrhovec, Stana (poročena Moravec) in Kristina (poročena Brenk). Uspeh radijskih oddaj je prisilil okupatorje, da so v Ljubljani pobrali in zaplenili vse radijske sprejemnike.
Julija 1944, dve leti po tistem, ko je utihnil ljubljanski Kričač, se je iz Bele krajine oglasil Radio Osvobodilne fronte. V opuščenem črnomaljskem vodnem zbiralniku so poleti 1944 postavili oddajnik in anteno ter se lotili pripravljanja poskusnih oddaj. V svet jih je pošiljala radijska postaja TPA 50, ki jo je Vida Lasič ob kapitulaciji Italije kupila od italijanskega oficirja. Studio je oddajal na več lokacijah, tudi v gostilni Ahačič v mirnejšem obrobnem delu Črnomlja. Odgovornost za program so naložili dvema pisateljema: Jožetu Javoršku (vodstvo) in Vitomilu Zupanu (napovedovanje in uredniška dela).
Vodja ROF Javoršek je o upravljanju postaje in njenem programu razmišljal: »Radio je kakor povečevalna leča, ki zbira vse žarke v žarišču. Ti žarki so pisana beseda v vseh svojih raznoterih oblikah, od časnikarske do umetniške, od grobe do pesniške, od pogovorne do slovesne, nato pa pride gledališka beseda in za njo glasba v tisočerih izrazih. Če bi bil tak mojster, da bi znal vse te žarke zbrati v eno samo točko v leči, bi lahko z njo prežgal marsikatero slovensko neumnost...«
V nasprotju s Kričačem si je ROF prizadeval postati »pravi« radio z informativnim, izobrežavalnim in razvedrilnim programom. Tak razvoj je omogočila kulturnih delavcev (pesnikov, pisateljev, igralcev, slikarjev, glasbenikov, pevcev, režiserjev, publicistov) na osvobojenem ozemlju. Javoršek je naštel 182 tesnih sodelavcev.
Konec aprila 1945 so rofovci zapustili Črnomelj in se prek Gorskega kotarja napotili v Trst. Tamkajšnjo italijansko radijsko postajo (EIAR) je že prevzel partizanski major Ante Novak. Pod njegovim vodstvom je do sredine junija 1945 oddajala slovenski in italijanski program, nato pa jo je prevzelo zavezniško vrhovno poveljstvo (D. Street). ROF-ove skupine ni vključilo v delo tržaške postaje in ji tudi ni naložilo prenosa imenovanja prve vlade v Ajdovščini, temveč jo je napotilo v osvobojeno Ljubljano.
Radijski tehniki so v Ljubljani s prevaro preprečili, da bi Nemci ob odhodu uničili oddajnik. Zgodaj zjutraj 9. maja je sodelavka Kričača Vida Lasič prek oddajnika sporočila svetu novico: »Govori Radio Svobodna Ljubljana, Ljubljana je svobodna!«
Information:
Kričač, the Liberation Front radio station was broadcasting also during WW2 when the Slovene territory was occupied and divided between the occupying forces.
Original language summary:
Radio Osvobodilne fronte Kričač je oddajal tudi med drugo svetovno vojno v času okupacije in razkosanja slovenskega ozemlja.
Extended description:
<!--if gte mso 10>
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
...mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:"Times New Roman";
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:"Times New Roman";
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}
<!endif-->
Nekdanji partizanski sanatorij si lahko ogledamo iz pisarn arhiva TV Slovenija. Dr. Franc Derganc je bil znamenita ljubljanska osebnost. Od leta 1910 do 1932 je bil predstojnik kirurgije državne bolnišnice v Ljubljani in nekaj časa tudi predsednik Zdravniškega društva.
V celotni oddaji so prikazane tudi izjave nekaterih nekdanjih pacientov. Emona - stavba (uporabljen daljši posnetek), stavba televizije, izjava Bogdan Brecelj, spominska plošča na kateri so z zlatimi črkami vklesana imena padlih.
Information:
The clip shows the former sanatorium of Emona by Dr. Derganc, where they treatet wounded partisans from 1941 to the middle of 1942.
Original language summary:
Posnetek prikazuje nekdanji Dergančev sanatorij Emona, kjer so od leta 1941 do srede 1942 zdravili ranjene partizane in aktiviste.
Extended description:
<!--if gte mso 10>
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
...mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:"Times New Roman";
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:"Times New Roman";
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}
<!endif-->
V kartuziji Pleterje na Dolenjskem je biča danes dopoldne intimna svečanost ob odkritju spominske plošče samostanu in njegovemu predstojniku priorju dr. Edgarju Leopoldu, kot skromno priznanje za vse, kar so v hudih dneh okupacije storili za naš osvobodilne boj. Pred številnimi gosti, med katerimi je bil tudi predsednik republike verske komisije Boris Kocjančič, je govoril bivši aktivist na tem področju ing. Jože Levstik. V posebni sobi pleterske 0ikartuzije pa je dolenjski muzej za stalno razstavil nekaj najpomembnejših dokumentov, ki govore o požrtvovalnem in nesebičnem sodelovanju samostana z našim narodnoosvobodilnim bojem.
Samostan kartuzijancev, ki deluje še danes, je leta 1403 ustanovil celjski grof Herman II. V času druge svetovne vojne so menihi sodelovali z odporniškim gibanjem, vendar so leta 1943 samostan napadli partizani, ker se je v njem utrdila sovražna posadka, in del samostana je bil v bojih požgan. Po vojni je samostan veljal za »rdečega«, vendar je bil odnos komunistične države do menihov »mačehovski«. Država je vseeno sofinancirala obnovo samostana, ki se je začela leta 1980. Vseeno je samostan obiskal tudi jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito s soprogo Jovanko Broz. Odkritje spominske plošče v samostanu, govornik Jože Levstik, menihi, med njimi prior dr. Edgar Lavov, razstava dokumentov NOB, ki jo je pripravil Dolenjski muzej.
Information:
Pleterje: unveiling of a plaque commemorating the events during the national liberation fight during WWII, and monk’s cooperation with the resistance movement.
Original language summary:
Pleterje: odkritje spominske plošče v spomin na dogodke iz Narodnoosvobodilne vojne in sodelovanje menihov z odporniškim gibanjem.
Extended description:
V Dobrniču v Suhi krajini vsako jesen obudijo spomin na dogodek med drugo svetovno vojno, ko so se partizanke, matere in ženske z vseh koncev Slovenije zbrale na prvem kongresu ...Ženske protifašistične zveze. Izjava Dragica ROME, delegatka na prvem kongresu, izjava Mila ŠPEH, primorska, izjava Živa VRBIČ, študentka FDV-ja, izjava Danica SIMŠIČ, predsednica Društva Dobrnič.
Information:
Every year The Slovenian Woman Antifascist Association commemorates the first congress meeting in Dobrnič, Suha krajina.
Original language summary:
Vsakoletno srečanje Ženske protifašistične zveze (AFŽ).
Extended description:
Posledice neurja v Cerknem; izjava Peter Tavčar, Cerkno, Tončka Kranjc, Cerkno, blatna cesta, izjava Janja Marinič, Cerkno, Jurij Čuk, poveljnik PGD-ja Cerkno, prevrnjeni ...avtomobili, izjava Marija Močnik, Cerkno, deroča voda, izjava Srebren Okiljevič, Cerkno, razdejanje v soteski Pasice, ostanki bolnišnice Franje, deroč potok v soteski, uničena steza.
Slovenska vojna partizanska bolnica Franja je bila bolnišnica, ki je med drugo svetovno vojno od začetka zime 1943 do maja 1945 delovala blizu vasi Dolenji Novaki pri Cerknem v težko dostopni soteski Pasice. Zgrajena je bila za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske. Imenuje se po dr. Franji Bojc Bidovec, zdravnici te bolnišnice. Bolnica Franja je bila organizirana v več manjših oddelkov v ožji in širši okolici, v času delovanja pa se je v njej zdravilo okoli 1000 borcev iz Jugoslavije in tujih vojakov tako iz držav zaveznikov kot tudi iz sil osi. Po drugi svetovni vojni je objekt prepoznaven kot zgodovinski spomenik in turistična atrakcija, dobil je znak evropske dediščine in priznanje Ameriškega združenja letalcev-vojnih veteranov. Hud naliv 18.9.2007 je z udarom vode popolnoma uničil 14 izmed 16 barak bolnišnice Franje. Oskrbnik, ki je bil v času neurja v bolnici, pa se je komaj rešil. Na originalni lokaciji sta ostali baraki 1 (za ranjence in bunker) in 9 (baraka za ranjence in mizarska delavnica). Odneslo je tudi skoraj vse iz druge svetovne vojne ohranjene predmete. Po uničujočem neurju so začeli z obnovitvenimi ter restavratorskimi deli, ki sta jih financirala Občina Cerkno in Ministrstvo za okolje in prostor RS, denar pa je tudi prišel iz zamejstva ter v obliki prostovoljnih prispevkov. Na mestih starih barak in odnesenih bolnišničnih predmetov so postavili replike, ostanek originalnih predmetov pa je v muzeju v Cerknem. Vir: Wikipedia
The effects of the storm in Cerkno; statements of Peter Tavčar and Tončka Kranjc, citizens of Cerkno, muddy roads, statements of Janja Marinič and Jurij Čuk, chief of Cerkno voluntary fire brigade, overturned cars, a statement of Marija Močnik, rushing water, a statement of Srebren Okiljevič. Shattering damage in the Pasice gorge, the remains of partisan hospital Franja, the rushing stream in a canyon, destroyed track.
The Franja Partisan Hospital was a secret World War II hospital at Dolenji Novaki near Cerkno in western Slovenia. It was run by the Yugoslav Partisans from December 1943 until the end of the war as part of a broadly organized resistance movement against the Fascist and Nazi occupying forces. Although the occupying Wehrmacht forces launched several search missions to find the hospital, it was never discovered. Today, it exists as a museum. On 18 September 2007 it was badly damaged in a flood after severe torrential rainfall. The hospital was located deep inside German-occupied Europe, only a few hours from Austria and central sectors of the Third Reich. German military activity was frequent in the general region throughout the existence of the hospital. The hospital's entrance was hidden in the forest, and the hospital could only be reached by bridges. The bridges could be retracted if the enemy was in the vicinity. In order to preserve the secrecy necessary for a clandestine hospital to operate, the patients were blindfolded during transportation to the facility. The hospital was also protected by minefields and nests of machine guns. As the hospital is in a gorge, the mass of trees and camouflaged buildings provided protection against air reconnaissance missions. The founder and first builder of the hospital was Dr. Viktor Volčjak, but the hospital was named after its manager and physician, Franja Bojc Bidove who began working there in February 1944. Extremely well equipped for a clandestine partisan operation, the hospital remained intact until the end of the war. It was designed to provide treatment for as many as 120 patients at a time, but saw almost ten times as many during its operation. Most of its patients were wounded as anti-Nazi resistance fighters, who could not go to regular hospitals because they would be arrested on sight. Amongst its patients, there were numerous nationalities, including one wounded German enemy soldier who, after being treated, remained in the hospital as a member of the hospital staff. Source: Wikipedia
Information:
A severe storm raged through Cerkno and its surroundings, destroying huts of the partisan hospital at Franja – an open air museum of historical importance in the Pasica gorge.
Original language summary:
Hudo neurje, ki je divjalo v Cerknem in okolici je uničilo barake partizanske bolnice Franje – muzeja na prostem v soteski Pasice
Extended description:
Partizanske smučarske tekme v Cerknem 20. in 21. 1. 1945
Cerkno je bilo na prehodu iz 1944 na 1945 leto prava partizanska prestolnica Primorske. Tu je bil sedež vojaških in ...zalednih oblasti, ter vrsta najrazličnejših delavnic, med katerimi je bila še posebej uspešna smučarka, ki jo je že pred vojno vodil znani planiški junak Rudi Finžgar. V njej so izdelovali tudi smuči za takrat že dokaj številne smučarske vode in čete. In prav v tej delavnici so se domenili, da bodo pripravili smučarske tekme.
Pod pokroviteljstvom štaba 31. Divizije so jih zares pripravili 20. in 21. januarja 1945.
V soboto so bili patruljni teki na pobočju nad sedanjo šolo. Tekmovalo je sedem tričlanskih ekip, sestavljenih iz borcev posameznih brigad. Ti so med tekom morali tudi streljati, vendar ne v tarče, ampak kar v steklenice - kijantarice.
V nedeljo dopoldne so imeli preizkušnjo na veleslalomski progi. Izjava Janko Štefe.
Največja atrakcija so bili smučarski skoki v nedeljo popoldne. Lep sončen dan, prek tisoč gledalcev, borcev in domačinov ter 40 članska divizijska godba so pripomogli , da so bile tekme v res enkratnem vzdušju. Izjava Rudi Finžgar.
No in bolj kot zanimivost, še izidi tekmovanja: v tekih je zmagala patrulja Prešernove brigade druga je bila trojka Vojkove, tretja pa patrulja Gradnikove brigade, ki je bila najboljša tudi v streljanju.
V veleslalomu je zmagal Janko Štefe, i je za 5 sekund premagal Rudija Finžgarja, tretji pa je bil Marjan Masterle.
V smučarskih skokih je zmagal Rudi Finžgar. Na uradnem tekmovanju je skočil 25 metrov, pozneje izven konkurence pa še dvakrat po 31 metrov. Drugi je bil Alojz Potočnik in tretji Janko Štefe.
Tekmovanje v Cerknem je imelo velik odmev daleč naokoli, saj so ga pripravili tako rekoč sredi bojev, kjer je bil tedaj edinstven dogodek v Evropi.
Information:
Cerkno: ski competitions on liberated territory during WW2.
Original language summary:
Cerkno: smučarske tekme na osvobojenem ozemlju med drugo svetovno vojno.
Extended description:
<!--if !mso>
<mce:style><! st1:*{behavior:url(#ieooui) } -->
Ajdovščina: utrip mesta in praznovanje obletnice proglasitve prve povojne slovenske vlade, športne prireditve mladih ...(rokometni turnir), navijanje, prihajanje na slovesnost v dvorani, spominska plošča 5. 5. 1945 in znak OF Triglav z zvezdo. Slavnostni govornik, slovesnost, proslava, člani nekdanje vlade kot gostje, med njimi tudi dr. Brecelj. Slovesnost na trgu, spomenik NOB, množica, govornik, častna četa JLA, otvoritev (z rezanjem traku) obrata podjetja Fructal Destilacija. Proizvodnja sokov, tekoči trak, ogled proizvodnje, sokovi v zabojih.
Ob včerajšnjem prazniku občine Ajdovščina in ob obletnici ustanovitve prve slovenske vlade, smo obiskali ta kraj.
Nedelja je in mestece pod Čavnom in Nanosom kakor da počiva, in zdi se, kot da je ljudi premagalo utrujajoče pomladansko sonce in da si Ajdovci nabirajo svežih moči za nov delovni teden.
Toda občutek vara, zakaj Ajdovščina praznuje in njen živi utrip je danes drugje. Mladina slavi po svoje - neugnano mladost izživlja v plemenitem športnem boju, svoje mlade sile meri v priljubljeni igri. Zadržano navdušenje izbruhne z novo močjo, lica in čela se gubajo v otroški radosti, ko njihove vzornice napravijo podvig.
Na drugem koncu okrašenega mesteca je bolj zadržano, umirjeno, svečano. Gostje in odborniki se zbirajo, da s kratko spominsko slovesnostjo obudijo prve dni po osvoboditvi, 5. maja 1945 leta, ko so v tej dvorani ustanovili prvo slovensko vlado in so tihi upi postali živa resnica. V tem majhnem prostoru so pred 19-timi leti izgovorili zgodovinske besede, ki so del izročila sedanje generacije prihodnjim rodovom, izročila, ki je bilo pisano z dragoceno krvjo in je veljalo prenekatero mlado življenje.
Tiha počastitev žrtev pa je še globlje občutena in doživljena, saj se zavedamo, da so predvsem borci tisti, ki so začeli z bojem uresničevati zamisel starih generacij o svobodni asociaciji neposrednih proizvajalcev. To zamisel uresničujejo tudi v Ajdovščini, saj so včerajšnje slovesnosti ob občinskem prazniku potekale predvsem v znamenju delovnih uspehov.
Nekdanja majhna skupnost Destilacija se je sedaj razširila v eno najsodobnejših podjetij za proizvodnjo sadnih sokov v naši ožji domovini in pomeni za ajdovsko občino svetlo prihodnost: več stanovanj, nove ambulante, nove šole. Ne samo delavci, pač pa vsi občani so ponosni na novi obrat in ta tovarna je danes središče njihovega čustvovanja. Z montažo avtomatske polnilnice je Fructal postal moderno industrijsko podjetje. Ta naprava v enem dnevu napolni skoraj 200.000 steklenic.
V Vipavi pa si občani ponosno ogledujejo veliko vinsko klet, ki bo trden temelj proizvodnega sodelovanja med kmetijsko ogranizacijo in proizvajalci in sloves »vipavca« razširila daleč po svetu. Vipavska dolina je včeraj praznovala: ljudje izpod Čavna in Nanosa so obujali spomine na nekdanje slavne dni in se veselili današnjih delovnih uspehov. (M. K., TVdok, T: 2672)
Information:
Ajdovščina: the anniversary upon the establishment of the first post war Slovene government.
Original language summary:
Ajdovščina: obletnica ustanovitve prve povojne slovenske vlade.
Extended description:
Predstavitev televizije: stavba Radia Ljubljana, napis, vhod, promet, režija na TV - Janez Drozg, Božo Sabotič, Nada Pretnar, aparature. Stavba RTV - vhod, telekino, aparature, ...reportažni avto, snemanje v Kočevju ob obletnici kočevskega zbora govori Miha Marinko, monitorji v režiji, končna kontrola, Nada Pretnar.
Information:
The introduction of school television: the making of a programme, direction, technical equipment, programme makers, monitors and the studio.
Original language summary:
Predstavitev šolske televizije:nastajanje oddaje, režija, tehnične aparature, ustvarjalci oddaje, monitorji, studio.
Extended description:
<!--if gte mso 10>
/* Style Definitions */
table.MsoNormalTable
{mso-style-name:"Table Normal";
mso-tstyle-rowband-size:0;
mso-tstyle-colband-size:0;
mso-style-noshow:yes;
...mso-style-priority:99;
mso-style-qformat:yes;
mso-style-parent:"";
mso-padding-alt:0cm 5.4pt 0cm 5.4pt;
mso-para-margin:0cm;
mso-para-margin-bottom:.0001pt;
mso-pagination:widow-orphan;
font-size:11.0pt;
font-family:"Calibri","sans-serif";
mso-ascii-font-family:Calibri;
mso-ascii-theme-font:minor-latin;
mso-fareast-font-family:"Times New Roman";
mso-fareast-theme-font:minor-fareast;
mso-hansi-font-family:Calibri;
mso-hansi-theme-font:minor-latin;
mso-bidi-font-family:"Times New Roman";
mso-bidi-theme-font:minor-bidi;}
<!endif-->
Ljubljana: komemoracija ob grobnici narodnih herojev; polaganje venca (napis na vencu: Herojem revolucije), Franc Leskošek - Luka.
Komemoracije: Draga na Gorenjskem, častna četa JLA, Črnomelj, Metlika, Visoko, koncentracijsko taborišče Gonars v Italiji, (napisna tabla ob cesti, pokopališče), Trst, spomeniki, venci, sveče. Spomenik z napisom: Borcem Jugoslovanske ljudske armade padlim za svobodo - Hvaležna domovina Federativna ljudska republika Jugoslavija.
Vsi stopamo v življenje enako, ti vi, mi vsi, nihče nas ni vprašal ali hočemo; vsi bomo odšli iz njega, morali bomo, četudi bi ne hoteli. Zapustili pa bomo tu in tam sled, dobro ali slab, bolj ali manj pomembno. Dan mrtvih smo počastili v tihi hvaležnosti do tistih, katerih sence srečujemo ob vsakem koraku in katerih roka se je trudila vklesati srčne poteze v obličje našega življenja. Ljubljana je položila cvetje na grobnico največjih junakov našega naroda.
V Dragi na Gorenjskem se je zbrala množica prebivalcev tega dela Slovenije, da počasti spomin tistih, katerih zadnji pogled je obstal v poslednji ljubezni v njihovem življenju prav na teh drevesih, ki jih tudi mi danes gledamo, katerih kri se je razlila prav po tej zemlji, na kateri stojimo in so umrli za prav tisti trenutek sreče, ki smo ga užili včeraj, danes in jutri, za vso srečo našega življenja. Na kraju, kjer so pokopani belokranjski prvoborci, grade v Črnomlju veličasten spomenik herojem ljudske revolucije. Pred njim so se na dan mrtvih poklonili prebivalci Bele Krajine vsem znanim in neznanim junakom velikih dni našega boja, tudi njim, katerih ostanki leže nekje daleč v gorah in je nema tišina gozda najlepši nagrobni spomenik. V imenu organizacije Zveze borcev je ob tej priliki govoril kapetan Matija Ivanič, predstavniki raznih podjetij in družbenih organizacij pa so pred spomenik položili vence.
Podobno so počastili spomin mrtvih borcev tudi v Metliki, Generalni konzul FRLJ v Trstu dr. Žiga Vodušek je položil venec na grob 24 internirancev na pokopališču v Viscu ter na partizanske grobove po vsem tržaškemu področju.
Predstavniki konzulata so položili vence tudi na grobove številnih internirancev, ki so umrli v koncentracijskem taborišču Gonars, pozdrav domovine tistim, ki so šele v poslednjem trenutku spoznali, da je ne bodo nikdar več videli.
Opoldne so članki konzulata počastili spomin borcev JLA na tržaškem pokopališču, spomin znanih in neznanih borcev, ki so darovali življenje za svobodo Trsta in slovenskega Primorja. prav tako so Dan mrtvih počastile tudi druge organizacije, med njimi Zveza bivših partizanov, Neodvisna socialistična zveza, Komunistična partija Italija in druge.
Information:
All Saints Day commemorations. The laying of wreaths and commemoration ceremonies at memorials for fallen fighters and war victims.
Original language summary:
Proslave ob dnevu mrtvih. Polaganje vencev in komemoracije ob spomenikih padlim borcem in žrtvam vojne.
