O razširjenosti del flamskega skladatelja Orlanda di Lassa (1530/1532-1594) v drugi polovici 16. in začetku 17. stoletja pričajo mnogi izvirni tiski in prepisi njegovih skladb, ohranjeni po številnih evropskih knjižnicah. Med njimi sta v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani ohranjena dva nepopolna rokopisna prepisa, ki vsebujeta Lassovo zgodnjo parodično mašo, osnovano na pariški šansoni Je ne menge point de porc Claudina de Sermisyja (ok. 1490–1562). Missa super Ie ne menge poinct de porcq danes vzbuja pozornost predvsem zaradi njenega modela. Med razlogi za Lassovo uporabo Sermisyjeve šansone s popolnoma posvetnim značajem kot osnove za mašo se kot ključnega pomena kažejo predvsem prefinjene glasbene kvalitete predloge.