V prispevku obravnavam dva skoraj identična odlomka iz besedil, ohranjenih na črepinjah iz Vzhodne puščave (O.Claud. 1.141, ll. 1–4 in O.Claud. 1.142, ll. 1–3). Čeprav se zdi, da odlomka kažeta, kako so govorci grščine v prvih stoletjih po Kr. razumeli razmerje med nedoločniškimi polstavki in stavki z osebnimi glagolskimi oblikami, se njuna interpretacija izkaže za posebej zahtevno v luči domneve, da je večina avtorjev besedil iz Vzhodne puščave grščino govorila kot tuj jezik (Leiwo, »L2 Greek in Roman Egypt«). Na podlagi koncepta avtentičnosti (Joseph, »Textual Authenticity: Evidence from Medieval Greek«) zavzamem stališče, da odlomka odražata širše procese v kojne, zaradi katerih je infinitiv perfekta v nedoločniških polstavkih, odvisnih od glagolov govorjenja in mišljenja, prevzel vlogo izražanja preddobnosti.