V Švici živeči arhitekt in uspešen poslovnež Janez Hacin pripoveduje v dokumentarnem filmu, posvečenem njegovi življenjski zgodbi, kako je nekega dne v svojem biroju na kolegovi mizi videl narisano neobičajno in nelogično arhitekturno rešitev. Na vprašanje, zakaj se je odločil za tako rešitev, mu je kolega odvrnil: »Zakaj pa ne?« Podobno je na Ljubljanski »Arhitekturi« pred nekaj leti proizvajalec gradbenih elementov vabil študente k iskanju novih idej za uporabo njegovih proizvodov z udarnim sloganom »razbij obstoječe«… Cvetki, nabrani na vrtičku arhitekturnega ustvarjanja, nehote razkrivata pomembni in hkrati simptomatični značajski potezi avantgardnih tokov sodobne umetnosti. Kažeta se v nonšalantnem spogledovanju z vsem, kar še ni bilo predmet umetniške tematizacije, iščoč hipnih atrakcij, ob hkratnem zmrdovanju nad temami brezčasne veljave na eni strani ter v razbrzdani relativizaciji samih temeljev istovetnosti umetnosti na drugi, ne meneč se za to, kaj bo pognalo na pogoriščih tega grotesknega zmagoslavja. Tako kot v preteklosti, ko je umetnost v plitvinah kriz, v katere je v stilni izvotljenosti že večkrat zašla, vedno našla v antiki svež navdih, ki se je razrasel v žlahtnost novega stilnega izraza, se tudi danes ob očitnih znamenjih neizogibnega bližajočega se »brodoloma« sodobnih umetniških praks zdi smiselno soočiti izzive sedanjosti z modrostjo »starih«. Med področji, kjer je vez med sodobnostjo in antičnim izročilom živa, skoraj neposredna, je nedvomno kultura telesa. Če se namreč naš čas lahko v čem primerja s časom antične Grčije, se lahko prav v svoji zagledanosti v telo. Reklamna in modna industrija sta preplavili naš vsakdan s podobami idealiziranih teles in v za potrošniške manipulacije vse bolj dojemljivemu posamezniku prebudili željo po podobnosti le-tem. Slednja se kaže v eksplozivnem množenju »fitness klubov«, vseh oblik osebne rekreacije, v množičnosti in raznolikosti športnih prireditev in medijski pozornosti, ki jih spremlja ter prerašča v obsesijo, če smemo sklepati po razcvetu, pa tudi vse bolj množični uporabi lepotne kirurgije. Skrb za telo že zdavnaj ni več zgolj korak k trajnejšemu oziroma trdnejšemu osebnemu zdravju, ampak vse bolj postaja cilj, za dosego katerega je marsikdo pripravljen žrtvovati vse, celo zdravje samo. In kaj ima s tem opraviti arhitektura?