Urediti zbornik na takó izmuzljivo temo, kot je »modernizem v glasbi«, je precej zahtevna naloga, ki sta ji bila urednika Björn Heile in Charles Wilson več kot kos z delom The Routledge Research Companion to Modernism in Music. Še zmeraj pertinenten pojem, o katerem se v muzikoloških praksah pogosto razpravlja, sta urednika predstavila kot kompleksno tonsko lestvico perspektiv in vprašanj, ki »nenehno terja teoretsko podlago za svoj obstoj.« (str. 3) Avtorja spretno nakažeta na plejado glasov, zbranih v tem zborniku, pri čemer pojasnjujeta razlike med »modernizmom v glasbi« kot »splošnim kulturnim in umetniškim pojavom«, »modernistično glasbo« z »modernističnimi atributi ali modernističnimi vidiki v glasbi, pri katerih pa se vendarle zaustavimo, predem bi jih označili kot modernistične« in označbo »glasbeni modernizem« za vse pojave, ki sodijo nekako med oba termina.« (str. 4) Koristna diferenciacija teoretičnega okvira sopostavlja prakse, ki se nanašajo na pojav z dvoumnimi pomeni in časovnimi spremenljivkami (npr. »nedavno« ali »pravkar«), kot tudi z metodološkimi (npr. »modus«). Na hitro bi lahko dejali, da avtorja avtoritativno obravnavata koncept, ki »nenehno terja teoretsko podlago za svoj obstoj.« (str. 3)