Plutarhovi teksti o živalih iz njegovega zgodnjega obdobja (Ali so pametnejše kopenske ali morske živali, Živali imajo razum, O uživanju mesa) predstavljajo prvo in najodločnejšo obrambo kapacitet in moralnega statusa živali, usmerjeno proti stoiški poziciji, da so vsa in zgolj človeška bitja člani sfere pravičnosti in da živali obstajajo zgolj za zadovoljevanje človeških želja. Plutarh kritizira stoiški vidik instrumentalne vrednosti živali in trdi, da imamo ljudje do živali dolžnosti pravičnosti. V razpravi O uživanju mesa opredeli uporabo živali za prehrano kot očitno nepravičnost, na osnovi argumenta o izkustvenih zmožnostih živali. Razprava je navdihnila angleškega romantičnega pesnika Percyja Shelleyja, da je napisal esej Zagovor naravne prehrane (1813). Shelley Plutarhov  etični argument nadomesti s t. i. »lifestyle« argumentom, ki podpira končno izpeljavo liberalnega individuuma, ki se vzpostavlja v razmerju do življenjskega sloga kot samozadostne politike.