Prispevek obravnava tehnike predstavljanja arhitekturnih in urbanističnih idej o prostoru ter njegovih spremembah. Poglablja se v proces sporazumevanja med sooblikovalci prostora in usmerja v problematiko razlik v razumevanju vizualnega jezika predstavitev, ki izhajajo iz različnih ravni sposobnosti vizualnega izražanja in razumevanja vizualnih sporočil. Poudarja problem nezavedanja posebnosti strokovnega jezika kot posledico navajenosti nanj. Predstavljena raziskava preverja in analizira vpliv abstraktnosti/konkretnosti vizualnih predstavitev na njihovo učinkovitost pri posredovanju sporočil splošni in strokovni javnosti. Ob razpravi o dognanjih se odpirajo številna nova vprašanja o možnostih zbliževanja različnih javnosti in iskanja skupnih točk. Prispevek med različnimi rešitvami za izboljšanje sporazumevanja med udeleženci pri sooblikovanju prostora izpostavlja potencial trajnega izobraževanja. A ne gre le za izboljšanje splošnega razumevanja vizualnega jezika, temveč posledično razmišlja o načinih, posrednikih in njegovih pozitivnih posledicah za kulturno okolje in prostorsko kulturo.