Kljub večdesetletnemu raziskovanju participacije v urbanizmu in razvoju metod vključevanja javnosti v urejanje prostora je vrzel med odločevalci in načrtovalci na eni strani in lokalnimi prebivalci na drugi še vedno pogost spremljevalec urejanja prostora. Zaradi tega je raziskovanje participacije javnosti v urejanju prostora postala klasična tema ved, povezanih z urbanizmom. Ob tem pa opažamo, da je večji del pozornosti namenjen primerom participacije v urejanju prostora, ki pomenijo odziv na določen načrt ali poseg, precej manj te pa je namenjene participativnim praksam, ki temeljijo na pobudi in iskanju novih vsebin za premalo izkoriščene oziroma degradirane prostore. Govorimo o pobudah nove rabe določenih prostorov, ki pa po navadi slej ko prej povzročijo tudi posledične fizične spremembe teh prostorov. V članku opredelimo različne vrste lokalnih pobud ter se osredotočimo na razliko med reakcijskimi in kontributivnimi lokalnimi pobudami ter to povežemo s konceptom skupnosti. Članek temelji na študiji primerov participacije v urejanju prostora. Na koncu pojasnimo specifične razlike med izbranimi primeri, iz tega pa izpeljemo sklepe, ki poudarjajo pomen in priložnost sistemskega spodbujanja kontributivne participacije. Iz članka izhaja priporočilo, da je treba na sistemski ravni olajšati možnosti participacije v iskanju novih vsebin za premalo izkoriščene prostore, saj je v recesiji teh prostorov več, zapleten in nepredvidljiv sistem pa odvrne mnoge ustvarjalne pobude.