V 20. stoletju se je strukturalizem vzpostavil kot osrednja jezikoslovna teorija, v prvi polovici stoletja predvsem s svojim začetnikom Ferdinandom de Saussurjem, v drugi polovici pa z likom Noama Chomskega. Zadnji je vztrajno zavračal smiselnost analiz obsežnih količin besedil, ki jih je obravnaval kot nezanimive v primerjavi z jezikovno intuicijo naravnega govorca. Vzporedno s strukturalizmom so se množile tudi jezikoslovne smeri, ki so opozarjale na nezadostnost prevladujoče jezikoslovne paradigme in na teoretske uvide, ki jih je omogočila šele sistematična analiza velikih količin besedil. Prispevek obravnava dileme, ki izhajajo iz navedene dihotomije in umešča t. i. korpusno jezikoslovje v širši jezikoslovni kontekst.