ABSTRACT IN SLOVENE: Podobno kot vsi drugi pojavi in prakse je tudi pojav javnega intelektualca treba obravnavati znotraj obicajnega koordinatnega sistema casa in prostora. Na ta nacin nam rec se najhitreje spoznamo, da gre za relativno mlad, prostorsko omejen in precej nekonsistenten pojav. S precejsnjo gotovostjo je namrec mogoce trditi, da tako imenovani javni intelektualci najkasneje sredi prejsnjega stoletja prenehajo bili enciklopedisti. Je torej pojav, ki se je rodil v zadnjih desetletjih osemnajstega stoletja, po slabih dveh stoletjih v svoji izvorni pojavnosti skoraj popolnoma zamrl? Ali pa se je spremenil samo nacin uprizarjanje vloge javnega intelektualca - spremenil do te mere, da je vsak poskus celovite razlage sveta v nekem trenutku postal nekoliko arhaicen ... ali celo sumljiv? Je za to kriv tehnoloski razvoj ali atomizacija znanja ... ali celo dehirearhizacija javnega diskurza? Na podlagi odgovorov na ta in z njimi povezana vprasanja poskusa avtor predstaviti status »javnega intelektualca« znotraj zgodovinopisja. Na podlagi korenitih sprememb, ki jih je v profesionalno interpretacijo preteklega dogajanja vnesla deobjektivizacija historicne interpretacije poskusa ugotoviti, kdaj in zakaj zgodovinarke in zgodovinarji hoces noces nastopajo v vlogi javnega intelektualca, pri tem zapustijo polje zgodovinopisja in se znajdejo na podrocju politike zgodovine oz. politike preteklosti. // ABSTRACT IN ENGLISH: The author attempts to present the status of a `public intellectual' within the bounds of post-1991 historiography. He claims that the phenomenon of `public intellectual' which emerged in the last decades of the 18th century almost completely ceased to exist in its original form today. On the basis of drastic changes in historical interpretation of past events, including the revision of the WWII and post-war history, the author further aims to determine, when and where during this process the post-socialist `public intellectuals' left the field of historiography and entered the domain of the politics of history. In other words, he interrogates how the changes in the politics of the past facilitate the transformation of public intellectuals into political commentators. Reprinted by permission of European Institute for Communication and Culture