Cilj članka je opredeliti tranzicije, do katerih prihaja na makro ravni globalnih politik, in sicer prehod od izobraževanja odraslih do vseživljenjskega učenja ter posledično prehod od izobraževalnega sektorja do ekosistemov vseživljenjskega učenja. Za analizo dokumentov mednarodnih organizacij smo uporabili Ehlersov model in politične okvire ter tako izpostavili dva premika: prvi je prehod iz izobraževalnega sektorja v ekosisteme vseživljenjskega učenja, drugi pa prehod sektorja izobraževanja odraslih v učenje in izobraževanje odraslih znotraj okvira vseživljenjskega učenja. Oba prehoda sta zaradi pogojev za dodeljevanje sredstev neizogibna in učečim se ponujata ogromno priložnosti, a se to skozi njihovo nesodelovanje ne potrjuje. Zainteresirani akterji v izobraževanju odraslih lahko torej ta prehoda spodbudijo s pozitivnim pristopom do novih priložnosti ter hkrati izrazijo pomisleke neslišanih učečih se ali pa se spremembam uprejo in tako dolgoročno izginejo zaradi pomanjkanja relevantnosti in posledične izgube sredstev za delovanje.