V prispevku predstavljamo pojem vidsko razmerje, ki razširja pojem vidskega para v smeri odstopa od zahteve po absolutni pomenski izenačenosti členov takšnega razmerja. Namesto takšne zahteve se predvideva velika pomenska zbližanost členov, pri kateri se pomenska razlika – pod pomensko razliko med glagolskima leksemoma razumemo razliko v vseh pomenskih sestavinah razen kategorialnih (NDV : DV); razliko v slednjih imenujemo kategorialna vidska razlika – bliža nič (→ 0), kategorialna vidska pa izstopa. Tak pristop predvideva analizo glagolskih leksemov na pomenski ravni. Ker pri podrobni pomenski analizi ne moremo povsem izključiti možnosti odkritja posameznih besedilnih uresničitev, ki (zlasti vezljivostno) le nekoliko odstopajo od okvirno določenega pomena in lahko niti niso dovolj pogoste, da bi bile uslovarjene, je v odnosu med pomeni glagolov, ki vstopajo v vidsko razmerje, manj tvegano govoriti o bližanju pomenske razlike 0 kot pa o absolutni pomenski izenačenosti. Pri tem je izstopajoča razlika kategorialna vidska. Omenjeni pogled razrešuje tudi vprašanje, ki se veže na glagolsko besedotvorje: ali je poleg izpeljave (npr. pripraviti : pripravljati), za katero je značilna vidotvorna vloga, o izstopanju vidotvorne vloge kdaj mogoče govoriti tudi ob sestavljanju (npr. pisati : napisati), ki je primarno pomenotvorno? Če da, pri katerih predponskih obrazilih in v kolikšni meri? Ali obstajajo tudi pomensko prazna predponska obrazila (t. i. preverbes vides) s primarno oz. zgolj vidotvorno vlogo? Za slovenščino odgovore ponuja ročna analiza glagolskih iztočnic v drugi, dopolnjeni in deloma prenovljeni izdaji Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ2). Na njeni osnovi uvajamo pojem vidskorazmerni potencial glagolskih predponskih obrazil.