Extended description: <!--if !mso> <mce:style><! st1:*{behavior:url(#ieooui) } --> Pred stavbo, iz katere se je 17.11.1941 oglasil glas ilegalnega radia, poroča Vesna Žagar. O nevarnem ilegalnem delu pripovedujeta Miloš Brelih in Vida Jelka Lasič. Posnetki muzejskih eksponatov in rekonstrukcija oddajanja. 11. aprila 1941 so nemške štuke napadle nevarovano domžalsko oddajno postajo in jo popolnoma razdejale (letalski napadi so se ponovili petdeset let kasneje, ko so oddajnike RTV Slovenija uničevala letala jugoslovanske armade - op. L. A.). Oddajnika ni bilo več, studijske prostore v Ljubljani pa so zasedli Italijani. Med italijanskimi radijskimi strokovnjaki (EIAR) je delalo tudi nekaj slovenskih radijcev, predvsem tehničnega osebja. Po kapitulaciji Italije leta 1943 so postajo zasedli in vodili Nemci. Pol leta po okupaciji se je v Ljubljani oglasila ilegalna radijska postaja Kričač. Prvo oddajo je Milan Osredkar pripravil 17. novembra 1941 na svojem domu - Vilharjeva cesta 2. Med redkimi poslušalci te oddaje so bili tudi njegovi bratje v sosednji sobi. Navdušeni so bili nad dobrim sprejemom, vendar niso vedeli, da poslušajo tik pod anteno oddajnika. Če bi izključili radio, bi slišali, da besedilo bere njihov brat v sosednji sobi. Zato je Osredkar pri poznejših oddajah zlezel v omaro za obleko. Ta je njegov glas zadušila, tako da ga ni bilo slišati drugače kot po radiu. Oddaje so bile zaradi varnosti na različnih mestih V Ljubljani. Začenjale so se s tiktakanjem budilke »Naš čas prihaja!« in nadaljevale s pozivom »Slovenci, poslušajte, govori OF!« ter himno Naprej zastave slave. Poročale so o dogodkih na frontah in bojih partizanov z okupatorji, o terorju italijanskega okupatorja, zaporih, množičnem interniranju, streljanju talcev... Zanosne propagandne oddaje so opremljali z glasbo, predvsem narodnimi pesmimi, in jih »mehčali« tudi s humorjem, zlasti o »junaštvih« italijanskih vojakov. Ena najbolj odmevnih oddaj je bila 7. februarja 1942, ob obletnici Prešernove in Gubčeve smrti. Posredovala je sporočilo Izvršnega odbora OF, ki je razglasil 7. februar za slovenski narodni praznik. Opozorila je, da tega dne ne sme biti »med 7. in 8. uro zvečer noben Slovenec niti na ulici, niti v javnem lokalu, niti gledališču ali kinu«. »Med oddajanjem Kričača so nas nekoč obkolile močne italijanske vojaške enote,« se je spominjal Milan Osredkar. »Zelo skrbno so preiskovali hišo in bali smo se, da bodo oddajnik odkrili. Naš starosta ing. Brelih je bil iznajdljiv organizator in je imel železne živce. Zaposlen je bil po nalogu OF v tehničnem oddelku italijanskega radia (EIAR) v Ljubljani. Ko je zvedel za našo stisko, si je »izposodil« njihovo službeno terensko vozilo in se prebil skozi blokado. Zadnji trenutek je okupatorskim vojakom izpred nosa rešil Kričača in ga odpeljal na varno.« Oddaje je pripravljalo uredništvo v sestavi Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Fran Albreht, Rudolf Kobilica, Miro Jeršič in Jože Dolenc. Zvezo med njimi, predvsem Vorancem in »izvedbo« so vzdrževale kurirka Fedja Šturm in sestri Vrhovec, Stana (poročena Moravec) in Kristina (poročena Brenk). Uspeh radijskih oddaj je prisilil okupatorje, da so v Ljubljani pobrali in zaplenili vse radijske sprejemnike. Julija 1944, dve leti po tistem, ko je utihnil ljubljanski Kričač, se je iz Bele krajine oglasil Radio Osvobodilne fronte. V opuščenem črnomaljskem vodnem zbiralniku so poleti 1944 postavili oddajnik in anteno ter se lotili pripravljanja poskusnih oddaj. V svet jih je pošiljala radijska postaja TPA 50, ki jo je Vida Lasič ob kapitulaciji Italije kupila od italijanskega oficirja. Studio je oddajal na več lokacijah, tudi v gostilni Ahačič v mirnejšem obrobnem delu Črnomlja. Odgovornost za program so naložili dvema pisateljema: Jožetu Javoršku (vodstvo) in Vitomilu Zupanu (napovedovanje in uredniška dela). Vodja ROF Javoršek je o upravljanju postaje in njenem programu razmišljal: »Radio je kakor povečevalna leča, ki zbira vse žarke v žarišču. Ti žarki so pisana beseda v vseh svojih raznoterih oblikah, od časnikarske do umetniške, od grobe do pesniške, od pogovorne do slovesne, nato pa pride gledališka beseda in za njo glasba v tisočerih izrazih. Če bi bil tak mojster, da bi znal vse te žarke zbrati v eno samo točko v leči, bi lahko z njo prežgal marsikatero slovensko neumnost...« V nasprotju s Kričačem si je ROF prizadeval postati »pravi« radio z informativnim, izobrežavalnim in razvedrilnim programom. Tak razvoj je omogočila kulturnih delavcev (pesnikov, pisateljev, igralcev, slikarjev, glasbenikov, pevcev, režiserjev, publicistov) na osvobojenem ozemlju. Javoršek je naštel 182 tesnih sodelavcev. Konec aprila 1945 so rofovci zapustili Črnomelj in se prek Gorskega kotarja napotili v Trst. Tamkajšnjo italijansko radijsko postajo (EIAR) je že prevzel partizanski major Ante Novak. Pod njegovim vodstvom je do sredine junija 1945 oddajala slovenski in italijanski program, nato pa jo je prevzelo zavezniško vrhovno poveljstvo (D. Street). ROF-ove skupine ni vključilo v delo tržaške postaje in ji tudi ni naložilo prenosa imenovanja prve vlade v Ajdovščini, temveč jo je napotilo v osvobojeno Ljubljano. Radijski tehniki so v Ljubljani s prevaro preprečili, da bi Nemci ob odhodu uničili oddajnik. Zgodaj zjutraj 9. maja je sodelavka Kričača Vida Lasič prek oddajnika sporočila svetu novico: »Govori Radio Svobodna Ljubljana, Ljubljana je svobodna!« Information: Kričač, the Liberation Front radio station was broadcasting also during WW2 when the Slovene territory was occupied and divided between the occupying forces. Original language summary: Radio Osvobodilne fronte Kričač je oddajal tudi med drugo svetovno vojno v času okupacije in razkosanja slovenskega ozemlja.