Z Marjanom, štiri leta in pol starejšim bratom, sva se v otroštvu pogostokrat odpravila na celjsko železniško postajo. Starša sta bila zelo zaposlena in zato sta me pogosto zaupala v varstvo starejšemu bratu, ki pa je ob tem, ko se je igral s prijatelji,  tudi kdaj pa kdaj pozabil name. A nepozabni so spomini na najina skupna čakanja na železniški postaji, kdaj bo mimo prisopihala lokomotiva z najinim atijem. Kot uslužbenec Jugoslovanskih železnic je bil strojevodja na parni lokomotivi.  In tako sva mu, kadar je peljal mimo svojo »parnjačo«,, pomahala v pozdrav. Vrnil nam ga je s piskom lokomotivine  piščali. In bila sva zelo ponosna na najinega atija, ker ima svoj vlak. V jeseni življenja se je kot ponosen železničar pogosto vračal čas, ki ga je preživel kot strojevodja in o tem pripovedoval svojim vnukom.