Rokopis datira v desetletji med 1580 in 1590. Pisava po 26 vrstic na stran je kaligrafski polustav z oblikami iz navedenega obdobja. V pravopisu spoznamo resavsko šolo z akcenti in spiritusi. Naslovi so pisani z rdečilom; inicialke so rdeče z zavoji. Rokopis je dobro ohranjen, a vseeno nepopoln. Vinjeti sta dve. Prva je ozka, iz belih pletenih trakov z rumenimi in zelenimi okraski. Druga je v »balkanskem stilu« - dva prepletena kroga v pravokotniku, pobarvana z rumeno, zeleno in rdečo barvo. Gre za skrajšani oktoih, v prvem delu samo z bogoslužjem za nedelje. V drugem delu je bogoslužje za delovne dneve, vendar za vsak dan samo en glas. Rokopis je sprva pripadal samostanu Studenica, od koder je bil odnesen l. 1697 ob razdejanju. Kasneje se je znašel v rokah raškega metropolita Grigorija, v XVIII. stoletju je pripadal raznim lastnikom, l. 1803 pa ga je dobil neki Djuro iz Zaumskega sela in ga kot dar vrnil Studenici. Očitno je, da ni utrpel škode kakor številni drugi rokopisi iz Studenice ob razrušenju in požigu l. 1813. Skoraj gotovo je, da ga je odnesel iz samostana Vuk Karadžić, ko je obiskal Studenico l. 1830. Takrat je tudi sporočil Kopitarju, da je »Studenica sad gotovo sasvim pusta« (Stanojević, ibid. 212). Ni dvoma, da je prišel rokopis v Kopitarjevo zbirko z Vukovim posredovanjem.Cod. Kop. 8